Ima kdo recept?

Te dni sem dobil klic kolega, ki bere moje bloge in mi je predstavil problem o katerem bi lahko kaj napisal. Želim si, da bi imel pravi odgovor na to težavo. Rad bi rešil to problematiko, a ko pomislim sam pri sebi, pravega recepta ne poznam. Mogoče bo kdo od vas imel odgovor. Sicer gre za širok pojem, ki ga je težko natančno opredeliti in mogoče nekateri določenih stvari niti ne boste smatrali pod ta pojem ampak kljub temu …

Pripadnost klubu. Kako jo vzpodbuditi, kako jo gojiti, kako jo zasaditi v otroke in odrasle, ki jih treniramo? Ko tako sprva pomislimo – je to pač, da navijamo za naš klub, ga spremljamo in to je to? Presenečen sem, ko vtipkam v Google pripadnost. Samega pojma pripadnosti ne najde, na Wikipediji pa najde pojem organizacijska pripadnost (PREBERI). Torej o tem pojmu v Sloveniji niti nimamo nekaj veliko zapisanega. Bolj gre tudi tu za pripadnost zaposlenih podjetju, kot pripadnost nekemu športnemu klubu. In kako si to predstavljamo trenerji in kaj lahko naredimo? Kako bomo dosegli, da se bo otrok identificiral s klubom? Da bo s ponosom oblekel njegov dres, da bo prišel na članske tekme in stiskal pesti za naše člane? Da bo o klubu govoril v superlativih? Da ko bo prišel na trening ali tekmo ne bo pomislil, da ne bi igral zato ker je prehlajen ali ga nekaj boli, ampak bo stisnil zobe, zato da bo njegov klub zmagal?

Najprej mora biti klub urejen, v njemu morajo vladati zdravi odnosi in komunikacija. Člansko moštvo mora biti navdihujoče. Otroci se morajo videti nekega dne v tem moštvu in pred publiko, ki zanj navija. Verjeti morajo, da bo jutri za njega nekdo navijal, tako kot on zdaj navija. Imeti moramo igralce, ki so vzorniki mladim, igralce ki navdihujejo mlajše in ko imamo to smo po moje na dobri poti. Ko imamo to, je na nas trenerjih, da igralcem dajemo navdih, da jim kažemo kako delajo njihovi vzorniki in tukaj mislim, da z razvojem pripadnosti ni problem. Problem je do tega priti, problem je vse to vzpostaviti. Trenerji lahko naredimo veliko, lahko pa tudi nič. Lahko "napalimo" otroke, da začnejo hoditi na članske tekme in jih vzgajamo v klubskem duhu ali pač povemo, da morajo biti v soboto ob 19.00 v tej pa tej dvorani in potem rečemo, saj sem jim rekel, pa ni prišel. Lahko jim dajemo zgled, lahko pa smo takrat s prijatelji na pivu. Lahko jih navdušujemo z vzorniki in pozitivno energijo ali pač upamo, da bodo sami našli nekoga, ki jim vzor ...

Pred kratkim se je odvijalo finale pokala SPAR. Tam je bil v eni od ekip igralec, ki je imel hudo poškodbo, mislim da celo dve zlomljeni koščici v stopalu. Vendar ga je gnala želja, gnala ga je pripadnost, da je hodil od zdravnika do zdravnika, dokler mu eden od zdravnikov rekel, saj mogoče bi pa lahko igral in je zaigral, odigral  pomembno vlogo in njegova ekipa je dosegla zavidljiv rezultat. Zakaj? Mu je to bilo treba? Ali pa mogoče čuti pripadnost neki ekipi, nekemu klubu in je to postavil pred sebe. Saj vem, takoj se potem tu začnejo polemike, raznih "profesionalcev", da je to neumno, da ogroža svojo kariero zaradi ene tekme. Takšni "profesionalci", ki že ob najmanjši bolečini prenehajo s treningi in ne igrajo tekem, zato da lahko potem do svojega 40 leta vlečejo cekinčke iz raznih klubov, so res pravi zgled. Oziroma druge polemike, ki so pri otrocih, da če zdravnik reče da mora 14 dni počivat, ker mu teče z nosa, mora pač 14 dni počivat. In če ti, kot trener greš proti ukazom zdravnikov si pa itak kriminalec. Pa vsi vemo, da zdravniki delajo po večini s športniki enako, kot z navadnimi smrtniki in najlažje je seveda predpisati tri tedne počitka in če ne bo bolje bomo takrat nekaj ukrepali. Tvoj klub, tvoja ekipa, tvoje delo za katero garaš celo sezono pa vemo vsi, kam gre v teh treh tednih. Seveda je tu potrebno ločiti med resnimi zadevami, kjer je to razumljivo in mini poškodbami in prehladi, kateri gredo mimo tako ali drugače. Če čutiš neko pripadnost, če čutiš neko željo, da narediš nekaj dobrega za tisto čemur pripadaš, potem so vse takšne ovire premagljive. Če, ko oblečeš dres svojega kluba, čutiš v sebi ponos, potem se boriš s srcem.

(foto: Grega Wernig - EKIPA 24)

Kako pa to dosežemo in razvijemo? Sprašujem vas po receptu. Po tem kakšna naj bo vzgoja, kakšne prijeme uporabljate, kaj je ključno? Vsi vemo da je razlika, če otrok obleče dres in nič ne čuti ali pa, če ko obleče dres se počuti kot kralj in v njemu vlada ponos. 

Trenerji in sodniki z roko v roki ...

Sliši se kot znanstvenofantastični film, vendar bi pri mlajših U9, U11, U13 pa mogoče tudi še pri U15, moralo biti ravno tako.

In kako naj bi to bilo? Trenerji bi bili kulturni, sodelovali bi s sodniki in obratno. Zakaj? Zato, da bi otroci napredovali, se učili, postali ljudje. Pravila bi vsaj pri najmlajših (U9, U11) v nekih zdravih merah morala omogočati, da se igra ustavi, da lahko trenerja popravita napake, otrokom razložita kaj je narobe, prav tako pa bi sodnik, kjer bi to bilo potrebno, otrokom pedagoško razložil kaj je narobe in kako bi bilo prav. Prav tako bi sodniki pri U13 in U15 lahko kulturno razložili igralcem, kaj so naredili narobe, trenerji bi pa seveda morali pri tem sodnika podpreti. Vse skupaj bi moralo biti na nivoju in korak v tej smeri bi morda bil zelo dobrodošel. To potegne za seboj tudi vzgojo sodnikov, vzgojo trenerjev in konec koncev vzgojo staršev. Zakaj? Za napredek najmlajših! Mnogi se ne boste strinjali in boste trdili, da je to pač vse del "igre". Saj po svoje imate prav. Pri U17, U19 in v članski košarki je pomembna tista "končna" verzija tekme, do takrat pa je vse skupaj en velik proces učenja osnov.

No, zdaj pa realnost. Od tega smo oddaljeni približno sto svetlobnih let.

Poglejmo stvar skozi trenerjeve oči. V nedeljo zjutraj se odpraviš na tekmo v nek 30 km oddaljen kraj. Cel teden si s fanti trdo treniral in resnično si želiš zmagati Poldeta, ki se hvali povsod, da so njegovi letos najboljši. Ker so starši v tvojem klubu pravi navijači pridejo vsak s svojim avtom, troblami, bobni in ni vrag da bodo tvoji U11 pa danes zmagali. Toda tudi Polde ni od muh, tekmo si je nastavil tako, da igra s teboj drugo, ko boš že utrujen. Francelj iz sosednje vasi pa itak nima možnosti, kajti njegovi pa še niso dorasli situaciji in ne vejo točno niti na kateri koš napadajo. Pa smo tam, Franclja si "razbil" za 50, sedaj pa pride tista tekma s Poldetom. Fantom daš navodila in tekma se po prekratkem ogrevanju začne. Poldetovi fantje so čvrsti, tvoji pa se ne znajdejo najbolje, sodnik pa kar ne vidi in ne vidi tega in ne zapiska nobene osebne. Hočeš vzeti minuto odmora pa je ne moreš, ker je pri U11 ni. Nadebudni starši iz športnega navijanja preidejo v žaljivke. Eni se spravijo nad sodnika in mu prej*** vse po spisku, drugi začnejo žaliti "hruste" iz nasprotne ekipe. Ko to vidijo starši "hrustov" in da kdo slučajno ne bi izostal s te vaške veselice, se začnejo dreti še oni, sodnik podleže zapiska par osebnih, nato znori Polde in dan je popoln. Na koncu morda celo zmagaš, starši so dali svoje frustracije na plano, sodnik je preživel še eno stresno tekmo in gre lahko na zasluženo pivo, Polde bo svoje fante do naslednjič še bolj "nabildal". Otroci pa so se na tej tekmi marsikaj naučili ...

Otrok, ki je ta teden oddelal celo dva treninga od treh. V petek je manjkal, ker je pač moral na rojstni dan od prijatelja. Komaj čaka, da se na tej tekmi izkaže, saj ga pridejo gledati starši, ki so mu pred tem doma naročili, da ko dobi žogo naj gre na koš, saj drugi tudi ne podajajo in itak se na koncu vidi samo tiste, ki dajo koš. Tekma začne, tepejo ga ali pač ne, ker fizično pač ne more še parirati ima velike težave. Nekako dobi žogo, hoče na koš, toda sodnik nekaj zapiska (korake). Kaj je zapiskal? Zakaj? Vidi starše kako se derejo, vidi trenerja, ki se dere na sodnika, ves zmeden steče v obrambo, išče svojega igralca, ko ga končno najde, se ta zaleti v njega, ga podre in da koš. Sodnik spet nekaj zapiska in njegov igralec ima še prosti met. Kako!? Zakaj!? Če pa je on podrl njega? Ves zbegan vidi trenerja celega rdečega, ki se dere na sodnika, starše, ki se derejo: "Daj ga nazaj!!!" Nič jasno, toda na koncu smo zmagali. Oči mi je dal "HIGH FIVE", mami bo naredila super kosilo in vikend je popoln, mogoče se mi celo danes ne bo potrebno učiti in bom jutri lahko manjkal na treningu, kar je super, ker ob ponedeljkih je kondicija.

Sodnik, ki je odsodil že par šolskih tekem, se danes podaja na pravo avanturo. Prvič bo sodil ligaško tekmo. U11, mala malica. Če bo kdo preveč pameten mu bo pač dal tehnično. Nikoli ni igral resne košarke, v bistvu niti ne ve točno kakšna so pravila, vendar saj jih bo prebral pred tekmo ali mu jih bo pa njegov kolega razložil, ki se btw prikaže 5 min pred tekmo po prekrokani noči. Kaj pa je to? Te tri tekme bova z lahkoto odsodila, potem pa greva domov gledat Formulo 1, še prej pa k babici na kosilo. Trudiš se biti pošten, sodiš kar se da dobro, kolikor ti pač tvoje "izkušnje" dopuščajo. Toda ena ekipa izgublja, njihov trener se začne dreti. Ne veš kaj bi, pa se spomniš skrivnega orožja ... "Naslednja tehnična!" Potem se vsipajo žaljivke staršev, kaj naj zdaj? Vržem vse ven? Ne morem. No daj, bom zapiskal dve osebni, da bo mir. Zdaj se je pa začel dreti še Polde, hm, temu pa jaz že ne bom rekel, da bo dobil tehnično, glej ga kakšen je. Požrem vse možne žaljivke, po tekmi se še malo tresem, nič grem na pivo, mimo je.

Se vam ne zdi, da je tu VSE narobe? Mogoče sem v čem pretiraval, vendar sem večino tega že videl v živo. Mogoče kdaj kakšno takšno tekmo sodi tudi kakšen izkušen sodnik, ki ve kako se stvari streže. Imamo namreč kar nekaj zelo dobrih sodnikov, ki znajo biti zelo vzgojni in bi lahko mlajše kolege ogromno naučili, vendar je njihova motivacija za sojenje najmlajšim zagotovo prenizka. Sploh pa, če mora v soboto soditi kadetom in članom v nedeljo pa še mladincem. Mogoče se najdeta nasproti tudi dva razumna trenerja, ki skrbita za vzgojo otrok in mogoče, so starši na tribuni športni in športno navijajo za svoje nadebudneže. Toda kdo je tu kriv?

Koliko mladih sodnikov odneha, ker jim ves ta "šov" preveč? Koliko otrok odneha, ker jim je to "mimo" in se na koncu tekme zjočejo, ker niso dosegli cilja? Koliko razumnih staršev da svoje otroke raje v tenis ali pa golf, ko vidijo to "vaško" veselico? Primitivizem na vseh nivojih naredi iz lepega nedeljskega dogodka, v katerem bi otroci morali uživati, napredovati, se učiti, totalno zmešnjavo, ki pomeni veliko izgubo za šport.

Začne in konča se pri nas trenerjih. Res je, da ne moreš z vsemi idealno sodelovati. Res je, da ne moreš vsakemu sodniku razložiti tudi, če mu hočeš dobro. Vendar je to stvar, ki jo mora rešiti sodniška organizacija in verjamem, da dela v tej smeri. Miselnost vseh je potrebno pri najmlajših spremeniti, kajti iz malega zrase veliko in to je naložba za prihodnost. Starši imajo po večini v sebi tisto "balkansko" kri, ki je še vedno zasejana v vseh nas in jim je takšno obnašanje na športni prireditvi popolnoma normalno. Tako vidimo ugledne funkcionarje, direktorje in podobne, ki se vsi rdeči v obraz derejo na sodnike, jih žalijo in tekma izpade, kot mesto kjer se lahko vrnemo k primitivizmu, kjer nismo več tisti uglajeni mi, ampak žival, ki je v nas. Toda smo jim mi kako povedali, da to ni prav? Zakaj imamo častno starševsko? Zakaj imamo sestanke? Zakaj imamo internetne strani? Ozaveščanje staršev je tudi del vsega tega.

Pri najmlajših bi morali biti trenerji in sodniki z roko v roki, vendar moramo vsi skupaj narediti nekaj za to. Trenerji moramo začeti pri sebi in tisti, ki se v prvi sekundi tekme začnete dreti na sodnika, verjemite, da delate vsem skupaj eno veliko medvedjo uslugo. Vedno je način in je NAČIN.

Pa lep pozdrav do naslednjič.

Prisotnost ni dovolj

... no najprej se dotaknimo vprašanja iz zadnjega bloga. Koga je lažje naučiti pravilno? Tistega, ki nič ne zna ali tistega, ki je naučen narobe?

Vedno je seveda potrebno gledati vsakogar kot edinstveno bitje in seveda ne moremo kar potegniti črte, da tako pač je, vendar glede na izkušnje mislim da, če ni ravno popolnoma netalentiran, najverjetneje nekoga, ki nič ne zna, lažje naučimo nek gib pravilno. Zakaj? Naši možgani gibanja po določenem številu ponovitev avtomatizirajo in tako zapisane gibe je težko spremeniti. Med tem pa, če začnemo pisati na nepopisan list papirja in učimo pravilno, ter nato to znanje pravilno utrdimo, lažje zapišemo pravilni zapis v naše možgane, kot pa spremenimo že napačno zapisano. Tako nekako, kot če radiramo ali belimo narobe zapisano v našem "zvezku znanja". Bolje je torej pisati počasi in pravilno. Ampak tudi tukaj zagotovo obstajajo izjeme. 

Zdaj pa nazaj k naši zgodbi. Pripravili smo se za trening, naredili plan in sedaj imamo pravico, da se prikažemo pred našo ekipo. O točnosti, športni opremi in drugih stvareh, ki jih mora vsak trener poznati, niti ne bom zgubljal besed, vsaj danes ne. Prav tako ne o samem konceptu treninga. Mogoče le še enkrat tukaj kratek nasvet. Uporabljajte čim več vaj tehnike, kajti to je zagotovo dobra naložba. Niti se danes ne bom dotaknil pravil, ki jih morate postaviti in se jih držati. To so namreč vse zelo široke teme in zahtevajo svoj blog. Danes bom govoril o temu, kako moramo pristopati do treninga, od tistega kar piše na papirju, do tistega, kar izvedemo na treningu. 

Sam sem mnenja, da ko začnemo trening, moramo otrokom povedati kaj bomo delali, kakšni so naši cilji in kaj pričakujemo od njih. Nekaterim to veliko pomeni in jih tudi dodatno motivira. Pozorni moramo biti edino na to, da jim ne obljubljamo nečesa, kar morda na koncu ne bomo utegnili izvesti. Ampak jih mogoče dodatno motiviramo tako, da jim rečemo, da bo na koncu recimo igra, če bodo ostale stvari potekale dobro in po planu. Nikakor pa ne smemo otrokom odvzeti igre, če je le možno jo vključujemo na večini treningov. Doziranje količine igre, pa je stvar občutka in obdobja. Teorij tukaj je več, toda to so otroci, ki se radi igrajo in jih to izredno motivira. 

Sedaj pa tisto bistveno. To pri čemer me boli srce, ko vidim kako nekateri delajo. To je zame namreč zelo zelo neodgovorno.  Na papirju isti trening ali morda celo boljši je v praksi lahko čisto ničvreden, če ga samo izvedemo. Neštetokrat sem že videl trenerje, ki dajo recimo sicer zelo dobro vajo, vendar to je tudi bilo to. Vaja je bila dobra. Kaj pa izvedba? Kaj pa popravljanje, kaj pa razlaga bistva? Kaj pa ustavljanje in mogoče delanje koraka nazaj, da pridemo do pravilne izvedbe? Kaj pa natančnost? Recimo, da imamo v naši vaji nekakšen tehnični poligon. Začnemo s trojno nevarnostjo, križnim prehodom, nekaj menjavami med nogami in zaključkom z levo roko po levem dvokoraku. Otroci začnejo delati, o trojni nevarnosti ni ne duha ne sluha, prehod je včasih vzdolžen, včasih križni vendar naredijo korake, menjave delajo spredaj, zaključek pa z nekim pol levim dvokorakom in desno roko. Po 10 min, ko je na vrsti druga vaja gremo dalje in tako izvedemo trening, na koncu odigramo še 5:5, vsi smo zadovoljni, pohvalimo fante in gremo zadovoljni domov. NE! Če je trojna nevarnost, je to trojna nevarnost in to pravilna! Če je križni prehod, je to križni prehod. Če je menjava med nogami je to menjava med nogami, in če je zaključek z levo roko, je zaključek z levo roko, pa tudi če 100x zgrešimo, bomo pa 101. se morda naučili uporabljati slabšo roko. To je samo osnova, da otroci izvajajo, kar smo povedali v navodilih. Naslednje je seveda kako izvajajo. To je odvisno od faze učenja. Najprej pravilno, nato hitreje in pravilno, končna izvedba je pa seveda v maksimalni hitrosti in pravilno, vendar do tega ne prideš čez noč. Pa tudi to še ni vse. Ko vidimo, da otroci generalno delajo napake ustavimo vse, povemo bistvene napake in zahtevamo od njih, da jih odpravijo, naslednje so potem posamezniki, ki izstopajo po napakah. Takšne moramo "povleči" iz vrste in jim pokazati kaj je prav in na kaj naj bodo pozorni. Dajajte otrokom jasna navodila in postavite jim cilje, ter jih usmerjajte do njih. Ko ste vse to naredili, ste lahko malček zadovoljni, saj ste naredili korak v pravo smer. Je zamudno, včasih moramo zato spustiti kakšno vajo, včasih celo spremeniti trening, vendar je to edini način, da bomo jutri vsi skupaj boljši. 

Marsikdo se posmeje in zasmehuje, ko pride trener s kamero, Ipadom ali neko drugo tablico, konec koncev v času pametnih telefonov lahko tudi s slednjim, na trening in posname otroka, ko izvaja neko vajo, mu nato pokaže kaj dela narobe in kaj bi bilo prav, ter ga tako usmerja. Jaz recimo uporabljam aplikacijo Ubersense in tako pomagam otrokom do tega, da se vidijo. Pomislite, pojdite na igrišče, izvedite menjavo, izvedite polaganje in izvedite met. Predstavljajte si kakšen je izgled teh vaših elementov in nato se posnemite in se poglejte. Verjetno ni ravno tako, kot ste si predstavljali, pa imate veliko izkušenj s tem. Predstavljajte si koliko otrok ima popolnoma napačno predstavo o sebi in o svoji izvedbi, kamera pa ne laže in je super pripomoček in korak za korakom lahko otroke spravimo do želenega cilja. Pa tudi živimo v času, kjer je to najmlajšim domače. 

Mogoče danes ne toliko zanimivo, vendar toliko bolj resno... Jemljite delo z mladimi skrajno odgovorno in poskrbite, da bo tisti trening s papirja na "terenu" bil takšen kot mora. 

Premagal sem sosednjo vas...

Sicer se mi zdi, da se v zadnjih letih trend izboljšuje in smo trenerji postali bolj osveščeni, ampak nikakor ne morem mimo te teme. Recimo, da smo kolikor toliko inteligentni ljudje in želimo našim varovancem najboljše, ne le iz danes na jutri ampak tudi dolgoročno. Prvo moramo razčistiti sami pri sebi, kaj je tisto, kar nas bo osrečilo. To da premagamo sosednjo vas in da pokažemo Lojzetu, da smo mi najboljši ali to, da bo mogoče nekdo izmed teh fantov nekoč nekje igral in rekel, ta trener pa mi je dal ogromno. Če ste se odločili za slednje, potem vas čaka dolga trnova pot, če pa ste se odločili za prvo ...

... vaši fantje bodo na tistih treh oz. morda štirih treningih na teden ogromno tekli, delali sklece in bili prave pošasti za svoje leta. Ko se bodo zaleteli v desno polaganje jih nič ne bo ustavilo, če se bo kdo zmotil in vrgel od zunaj, boste itak imeli ostale štiri v raketi in bodo pobrali skok nato pa žogo nekako z desno roko stlačili v koš. Na vse to, dodate še enega talentiranega "blok majstra", dve akciji, pressing in ne samo, da boste premagali Lojzeta ampak tudi Poldeta in Bineta. Z malo sreče boste v igri za med najboljše v državi, zdaj pa samo še premagate Slavka in že imate medaljo v roki, postavijo vam kip in vrhunec vaše kariere je tu, no no no ... nehajmo sanjat, vaši igralci tako postanejo košarkarski invalidi, ki čez dve leti ne bodo mogli več nikjer igrati. Razmislimo raje o tisti poti, ki nam mogoče ne bo prinesla zlate medalje ali pa jo mogoče tudi bo, ampak ne s to generacijo, ampak tisto čez šest let, ki bo delala po nekem sistemu klubskega ustroja, ki bo rasla iz leta v leto in ki bo, ko bo zaključevala pionirske selekcije znala veliko ...

Torej začne se tako, vzamemo list papirja ali pa odpremo Word, ker smo pač malo bolj osveščeni in nočemo, da nam zmanjka dreves in začnemo planirati. Naš plan mora biti najprej tak zelo splošen, kaj bomo v kateri selekciji učili in kaj morajo otroci na koncu katere selekcije znati, narediti moramo tudi plan, kako bomo to preverjali in kako bomo ocenjevali znanje naših varovancev. Prav tako moramo vedeti, kakšne cilje jim bomo zadali in kako jih bomo do njih pripeljali.

Nek tak splošen plan, s katerim se lahko strinjate ali pa ne. Je pa zagotovo način, da si olajšate ure in ure pisanja, je plan, ki sva ga pripravila z dr. Dežmanom in je objavljen TUKAJ.

Potem, ko imate splošen plan in ste razčistili sami pri sebi, kaj bi radi pri kateri starosti naučili igralce, morate še enkrat preveriti in se vprašati, če je vse realno in primerno starostni kategoriji. Fantje so namreč v fazi intenzivnega razvoja in morda česa fizično še ne bodo zmogli. Ko imate to razdelano in veste kaj želite, morate vsaj v grobem razdelati tudi kako boste to dosegli. Pripravite si kratkoročne in dolgoročne cilje, tako kot morate nadzorovati svoje varovance, morate nadzorovati tudi sami sebe, če sledite zadanim ciljem, kajti mimogrede nas poraz z Lojzetom spravi s poti in želja po maščevanju v naslednjem kolu U11 zamegli naš um.

OK, imamo "master" plan in sedaj? Pred nami je trnova pot. Pripraviti se moramo na vsak trening in to res prav na VSAK trening. Kako se že naredi to? Prideš, daš tri vaje z glave in gremo? Ne, ne in NE! V nedeljo zvečer ali v ponedeljek zjutraj se usedeš in začneš razmišljat. Ta teden imam v planu, da jih naučim to, to in to, poleg tega morajo še igrati in seveda je tu tudi "kondicijski" del, ki pa ne pomeni tek v nedogled, ampak izbrane vsebine, ki so starostni kategoriji primerne. Ne bom vam solil pameti z neko teorijo, ki bi jo, kot trenerji skorajda morali poznati. (Nekaj je imamo tudi tukaj). Razdelim si trening na uvodni del, v katerem že lahko vključim vaje iz tehnike, ki se vsekakor bolj smiselne, kot recimo tek v krogu. Glavni del, kjer so vaje podrejene našim ciljem in umiritev, za katero nam ponavadi zmanjka časa, vendar mogoče pa se v kakšnem kotu dvorane najde prostor tudi za to. Naredimo si točen plan za prvi trening in okvirne plane za naslednja dva oz., tri, kajti vedno je potrebno na podlagi analize današnjega treninga, načrtovati  naslednjega. Ko imamo vse to postorjeno in tudi vse ostalo, česar se tu ne bom dotikal, imamo pravico, da se prikažemo pred našimi varovanci.

... se nadaljuje, preveč naenkrat ni dobro. Kaj mislite koga je lažje naučiti pravilno? Tistega, ki nič ne zna ali tistega, ki je naučen narobe?

Kje je za koga bolje?

Malo premora od mojega nakladanja ni škodilo. Najprej vsem srečno novo leto, da bi bilo takšno, kot si ga sami najbolj želite.

Danes bi se dotaknil ene teme, ki je po moje vse prej kot lahka. Kaj je bolje za razvoj igralca v mlajših selekcijah, da igra v manjšem klubu in se vse gradi okoli njega ali, da prestopi oz. je v večjem klubu in je eden od?

Ko se trenerji pogovarjamo, pride do takšnih in drugačnih mnenj. Pa pravijo, ta je prišel od tam, kjer je bilo vse okoli njega in se ga je "forsiralo" in je zato postal tako dober. Ta se je zgubil, ko je prišel v večji klub. Ta je to, ta je ono.

Mislim, da pravega ključa, kaj je prav in kaj narobe tu ni. Po moje je ogromno odvisno od posameznika, od sredine v kateri je in konec koncev od sredine v katero gre. V kolikor je igralec v sredini v kateri se dobro dela in ima kvalitetnega trenerja, ki ima z njim ustrezen načrt, ni nobenega problema, če fant ostane v tej sredini, dokler ne preraste njihove članske ekipe, kar je pa lahko že pri 16, 17 ali pa recimo 20 letih. Kajti, če se ga resnično "forsira", mu daje pravo vlogo in se ga uči vse segmente košarke, potem nima nič manjših možnosti, kvečjemu še večje, kot tisti, ki je eden od v velikem klubu. Igra namreč cele tekme, dobi več žog kot ostali, tudi potroši več žog, kot ostali, dobi več izkušenj itd... Res pa je, da so tu tudi slabosti, ni se mu potrebno potruditi za nekaj več, saj ve, da je on tisti prvi in s tem zgublja prave vrednote, postane manj odgovoren, Ker mora igrati cele tekme, ne igra na fizično dovolj visokem nivoju, kajti 40 minut igrati na 100% je nemogoče. Hitro postane "zvezda", v obrambi se ponavadi ne troši dovolj itd.. Tako da, manjše sredine, so lahko super, lahko pa tudi past, če igralci zamudijo vlak za odhod na višji nivo.

Dejstvo je, da se v več manjših sredinah dobro dela, vendar igralski kader, ki ga imajo velikokrat ne dopušča, da bi igralca razvili v vseh elementih košarkarske igre. Zato je ključnega pomena timing kdaj oditi. Seveda pa to ne pomeni, da se delo manjšega kluba ne ceni, nasprotno, mora biti pohvaljeno in nagrajeno. Na drugi strani je pomembno kam mlad igralec gre in kakšne načrte imajo z njim. Da gre v sredino, kjer se bo kvalitetno delalo, kjer ima dobre soigralce in predvsem, kjer ima možnost ustreznega razvoja. Vse večja težava pa je, da nekateri klubi pač vzamejo vse kar izstopa, ker si lahko to privoščijo, nekih resnih načrtov za fante pa nimajo. Igralci in starši pa se namesto na podlagi pogojev in ciljev, odločajo na podlagi tega, ker jim pa ta klub nudi višjo štipendijo. Kratkoročno je to super, dolgoročno pa to ne pomeni nič dobrega. Vsak mladostnik, ki gre v večji klub rabi vse informacije, da se lahko pravilno odloči. Pa ne gre tu samo za individualni košarkarski razvoj ampak tudi za fizični razvoj, za intelektualni razvoj itd... Zadnja stvar, ki je tu pomembna je denar.

Če pogledamo zgodbo z drugega zornega kota. Osebno mislim, da so igralci, ki igrajo na poziciji organizatorja tisti, ki zaradi igranja v ekipah z neustreznim igralskim kadrom, najbolj trpijo. Kajti v svoji ekipi so dominanti in po navadi prav oni dosegaj največ točk, s tem pa zanemarijo tisto, kar je za organizatorja najbolj pomembno, organiziranje, razigravanje, sodelovanje in postanejo glede na pozicijo katero igrajo preveliki egoisti, kar pa je kasneje težko spremeniti.

Dejavnikov, ki vplivajo na razvoj je nešteto. Tisto, kar se ponavadi sliši najlepše pa ni nujno vedno tudi najboljše. Veliko fantov je šlo v pozabo oz. se je izgubilo v povprečju, ker so nasedali raznim obljubam velikanov. Vsak korak na poti mladostnika mora biti zelo dobro premišljen in načrtovan.

Verjetno ste že velikokrat slišali, on je zelo dober igralec, vendar je "indijanc". Zakaj mislite, da je temu tako?

Mit o talentih....

Teden je naokoli in spet smo pri mojem blogu, ki si ga prebere kar nekaj od vas in prav to, mi daje inspiracijo da napišem še kakšno modro misel. Če se kdo najde v mojem pisanju nič hudega, ker je vse res. Ne trdim, da imam prav, povem pa tako kot mislim da je. 

Danes se bom ustavil pri talentih. Spodnja slika je nekakšna uvodna ideja za vsakega od nas v nadaljnje razmišljanje. 

Super talenti, ni jih dosti, tisti pa ki so, najverjetneje uspejo. Kajti talent je sestavljen tako iz fizičnih, kot psihičnih lastnosti, inteligence in človeka kot celote. Kdor je fizično dober, obenem inteligenten in sposoben razvijati svoj talent v pravi smeri zagotovo ne bo imel težav pri uspehu. Takšni ljudje najdejo svojo pot na vrh in potrebujejo le kdaj pa kdaj mogoče malo usmerjanja in ustreznih pogojev za delo, vendar mislim, da skladno z njihovo celovito podobo, to ni problem saj si pogoje izborijo. Vendar takih je izredno malo ali pa so nekako že na robu izumrtja. O takšni vrsti ni potrebe razpravljati, je pa potrebno razpravljati o vseh ostalih ...

Ali bo nekdo uspešen športnik ali ne, na to vpliva nešteto dejavnikov. Vsi športi stremijo k iskanju talentov in vsi bi radi imeli najboljše. Se talent da izmeriti? Do neke mere zagotovo, predvsem fizični del talenta, vse ostalo pa je za moje pojme le subjektivna ocena. Ali kdo lahko z gotovostjo trdi, da bo nekdo, ki teče 12s na 100m, boljši v košarki od tistega, ki teče 13s? Ne, ker je tu še cel kup dejavnikov, od višine, tehničnega znanja, "šmeka" itd. Tako da je iskanje talentov za košarko vse prej, kot lahko. Poleg vsega tega pa še to dejstvo, da v času, ko se otroci vpisujejo v košarko, torej v času nekje od 6. do 9. leta starosti, zelo težko tudi izmerimo kateri je tisti pravi.

Kaj torej storiti? Vsak klub ima svojo bazo, ki jo polni z ustrezno popularizacijo košarke, dobrim delom itd... Vsak klub torej znotraj te baze upa, da se bo pokazal kakšen talent, da se bo mogoče čudežno pojavil še kakšen kje na kakšnem tekmovanju, ulični košarki ali kaj podobnega in bo nato prišel v klub, potem pa v zadnji fazi je seveda še obdobje "nakupovanja", ko premožnejši klubi, povabijo v svoje vrste talentirane igralce in jim omogočajo boljše pogoje...

Ali je to upanje na svetlo točko v neki zaključeni množici dovolj? Po moje ne, vendar bomo o sami selekciji kdaj drugič. Ostanimo danes pri talentih.

Otrok izstopa, boljši je od vseh vrstnikov, daje po 30 točk pri U13, pri U15 25 točk, to je pravi talent! Pa je res? Kaj pa, če se je le prej razvil, zaključil rast, postal močnejši in je zato dominanten? Čez 2 leti bo isti, prav tako bo čez 5 let isti in vsi bomo žalostni, ker tak talent, ki je pri U13 dal 30 točk, pa sedaj ne more igrati košarke. Trenerji smo ga uničili. Vam je znano?

Kaj pa tisti fant, droben, dolge roke, dolge noge, popolnoma nekoordiniran, ki sedi tam na koncu klopi, ker ne more niti žoge prevoditi čez igrišče, ker ga mali razviti fant da v žep? Je kdo pomislil, da bo mogoče pa ta fant imel dva metra in da ima mogoče prav ta fant največ talenta skritega v sebi? Vendar, ker pač ni uspešen, sedaj zgublja pomembna leta, ko bi moral igrati, napredovati, se učiti in bi mogoče moral biti potreben potrpežljivosti s strani vseh, tako da bi nekega dne mogoče postal košarkar? Ker, ko bo pri mladincih "opažen", če bo sploh še v košarki, bo to prepozno. Pa smo spet pri dilemi, razvoj igralcev ali rezultat? Kaj pa če bi vsi skupaj raje rekli tako, da je rezultat razvoj igralcev? Ne gre, ker si smešen in te majo za slabega, če zgubiš pri U13 proti eni od vasi, ki leži visoko v hribih. Miselnost vseh je treba spremeniti.

Veseli me, ker so to že v kar nekaj klubih v Sloveniji vidi, pa tudi veliko trenerjev to spoznava, da mora rezultat pri mlajših bit posledica dobrega dela s "pravimi". Vendar smo še daleč od želenega in dal sem dva ekstremna primera, veliko je pa tudi tistih fantov vmes, ki niso ne eno ne drugo, še zdaleč pa ne pomeni, da so netalentirani ali zelo talentirani.

Potem je tu spet dilema, ki je za moje pojme velika uganka za vse nas. Imaš fanta, za katerega vidiš, da ima občutek za košarko, tudi vse predispozicije, vendar je len, nima prave energije, nebi igral obrambe. Na drugi strani pa veliko manj talentiranega fanta, ki pa ima izredno željo, voljo, dela, gara, vendar najverjetneje zaradi ene od fizičnih karakteristik, ne bo nikoli igral resne košarke. Če si pošten in daš prednost delavcu, najverjetneje zgubiš talentiranega igralca, če pa "forsiraš" talentiranega, globoko v sebi veš da ne delaš prav, da mogoče delaš nekomu krivico. Poleg tega, pa ta "talentirani" največkrat niti ne zna ceniti tega, saj se mu zato ni bilo potrebno nekaj ekstra potruditi in ostane večni talent, ki pa je žal len, ni borec in njegova obetajoča kariera splava po vodi... Kako najti tu pravo pot, je za moje pojme umetnost. Ni problem igralcu dati priložnosti, ni problem igralcu dati znanja, to nas zna večina, problem je iz lenobe narediti delavca, problem je iz mrtveca, narediti borca, ki je željan zmag. To je večji problem, kot vse ostalo in za večino nas nerešljiva uganka. Pri vsem tem, pa nam niti malo ni v pomoč okolica, kajti trume "kavč trenerjev", se kar trejo, da bi tako staršem, kot klubskemu vodstvu in konec koncu tudi našemu "talentu", dopovedalo, da pa trener ne dela prav, da kako njemu ne da tiste prave priložnosti, saj je pa takšen talent? Mogoče bi pa trener rad, da si talent svojo priložnost in poseben status zasluži in ga bo tako znal ceniti?

Brez nič ni nič, je ena modra misel. Vzgoja miselnosti talentov pa je izrednega pomena. Poznamo cel kup veliki slovenskih talentov, ki pa žal niso uspeli, ker so bili malo leni, razvajeni itd... Nekateri razumejo, drugi spet ne. Čudežev res ne moremo delati. Moramo pa jim dati priložnost, da se dokažejo, to pa vsekakor. Na drugi strani pa poznamo tudi kar nekaj malo manjših "talentov", ki pa so izredni delavci, borci in so si ravno s tem izborili svoj prostor pod košarkarskim soncem.

Seveda bi o razvoju talentov lahko razpredali še na dolgo in široko, mogoče za razmislek do naslednjič. Talentiran fant v malem klubu, kjer je edini ali talentiran fant pripeljan v premožnejši klub, kjer je eden od? Kaj je bolje za razvoj?

Prišel videl zmagal

... glede na to, da je na prvi blog bilo kar nekaj odziva, sem se odločil, da napišem še kakšnega, konec koncev je potrebno svoje misli, kdaj tudi strniti. Včasih se je to delalo na papir, dan danes pa kot kaže v Blog, na Facebook, Twitter, Snapchat. Ravno tako, kot so včasih igralci nastajali in jih danes ni več in so včasih bili talenti, danes jih pa ni več, se moramo ponovno vprašati, kaj pa, če so in jih mi ne vidimo? Jih mogoče spregledamo? Jih ne prepoznamo? Ali pač, sploh ne gredo skozi naše roke?

Tako, kot si včasih dobil nepopisan list papirja, mogoče dobiš danes prazno stran v blogu in če si včasih list popisal  s kemičnim svinčnikom in si velikih napak nisi mogel privoščiti, saj je potem list romal v koš za smeti. Danes natipkaš, pobrišeš, popraviš in sprejemaš instant odločitve, ki jih potem lahko že čez tri minute spremeniš, pobrišeš, vedno imaš tu tipko "Undo". Besede pa tako izgubljajo težo, odločitve pa so velikokrat nepremišljene in napačne.  Včasih jemljemo življenje, kot video igrice, pač ko ne uspeš, daš "replay" in gremo znova. Pa ni tako! Ne res ni in ne sme biti.

Tema o kateri razmišljam je tako široka in kompleksna, da v en blog ne bo šla, Ne bom si delal utvar, da se komu da brati na dolgo in široko. Napisal bom raje na kratko, malo po malo.

Vedno znova poslušamo, kako bi morali z najmlajšimi delati najbolj izkušeni trenerji. Vem, da ste tudi vi že zagotovo to slišali. Ali se s tem strinjate ali ne, to je pač stvar posameznika. Realnost je žal daleč od tega. Lahko takoj začnemo razpredati o denarju in o tem kako klubi nimajo denarja, da bi plačali dobrega trenerja za najmlajše in dajo zato tja raje mlajšega, ki dela to za drobiž in tako naprej. Vse že dolgo poznane zgodbe, tako dolgo se razpreda o temu, da bi vsi ti mladi trenerji lahko med tem že postali izkušeni in bi lahko kvalitetno delali z mladimi. Moje mnenje je, da se da ogromno narediti, če delaš neko stvar s srcem, če ti pri tem ljudje stojijo ob strani in če si želiš jutri biti boljši, kot danes in kjer je volja tam je pot. Z mladimi pa morajo delati trenerji, ki so za to primerni in to še zdaleč ne pomeni, da so to samo stari izkušeni trenerji.

Seveda izkušnje pomenijo, seveda znanje pomeni, toda ali lahko zagotovo trdite, da lahko 12 letniku, star izkušen trener, ki vodi že 10 let prvoligaško člansko ekipo, da več, kot mlad trener, ki 3 leta vsak dan zagnano opravlja svoj posel? Jaz mislim, da ne in o tem odloča več dejavnikov. Seveda pa je stvar posameznika, njegove angažiranosti, njegove motivacije in želje po napredku, prva, ki bo naredila selekcijo med primernimi in neprimernimi. Klub lahko pošlje trenerja na tisoč izobraževanj, pa ne bo naredil napredka, lahko pa ga ne pošlje nikamor, pa bo trener s svojo željo po napredku naredil ogromen korak naprej. Zmes izkušenj, zagnanosti, motivacije in znanja, pa naredi trenerja, tistega pravega, ki da mladim največ.

No to je nekako teoretično in logično razmišljanje. Potem pa pridemo na realnost, ki ima spet več aspektov. Koliko trenerjev ima cilj delati z mladimi in kolikim je to le postojanka na poti navzgor? Koliko od teh trenerjev dela to s srcem in ambicijami, da bodo boljši, da bodo v koraku s časom in da bodo napredovali? Koliko od teh trenerjev je zadovoljnih s tem kar počnejo? Koliko trenerjev v Sloveniji ima v klubu mir in proste roke, da lahko ustvarja? Z vsakim koliko, se bo število drastično zmanjšalo in na koncu pridemo do zaključka, da idealnega ni. Pa poglejmo malo drugače. Izkušen trener, ki bi moral delati z mladimi in jim prenašati znanje, mora razumljivo biti tudi dobro plačan. Koliko klubov v Sloveniji je sposobno plačati profesionalca za U15, U13, U11? Izkušen trener, ki mu je košarka dodatna zaposlitev poleg redne službe, mora ravno tako biti relativno dobro plačan, zakaj bi sicer zapravljal čas, vikende, ko bi lahko bil z družino in s svojimi ljubljenimi za to, da ga na koncu v nekem klubu niti spoštujejo ne? Torej smo na peščici ljudi v Sloveniji, ki jim po svoje lahko rečemo ali dobro plačani ali pa fenomeni, entuziasti, ki jim je potrebno čestitati in za katere lahko trdimo, da bodo otrokom dali ogromno.

Potem so tu mladi trenerji, ki so na svoji poti v "Evroligo", a se večini nekako zalomi nekje vmes. Tudi ti se delijo na več vzorcev. Prvi so zelo ambiciozni in ko ti govorijo o svojih sanjah in pripovedujejo svoje zgodbe, se vprašaš, kaj delajo tu, kako da niso že tam nekje zgoraj? Saj kmalu vsi ugotovimo, da od zgodbic in govorjenja se ne da živeti.  Lahko nekaj časa, toda rezultati govorijo zase. Spet drugi, pridni delavni, oddelajo svoj posel, toda v svoj razvoj ne vložijo nič. Pridejo na trening ga odvodijo, gredo domov. Nekaj ekstra, nekaj več ne pride v poštev. Prvič ne vlagajo vase, drugič ne vlagajo v skupno dobro in rezultat, je stagnacija, nezadovoljstvo na vseh ravneh in prej ali slej se zgodba zaključi. Potem so tu še trenerji, ki začnejo svoj pogovor s "Koliko bom dobil?" Pa verjetno poznate še veliko razno raznih ampak nočem izpostavljat negativnih stvari...

Dober trener postaneš. Da to postaneš, pa je to dan danes trnova pot... Tisti trenutek, ko zase misliš da si dober, so drugi korak pred tabo. Tisti trenutek, ko si sam s sabo zadovoljen, te prehitevajo po levi in po desni. Ko misliš, da si najboljši, si šele na začetku. Ena pesem pravi: "Začne se tako, najprej nič ni bilo...". Kar mi govorimo igralcem, o odpovedovanju, o žrtvovanju, o tem da je treba narediti nekaj več, plus še to, da moraš imeti nekaj sreče, izredno voljo in željo, podporo z vseh strani, potrpežljivost, biti na začetku pripravljen delati vse in še več, da se dokažeš. To velja tudi za nas trenerje. Pa ti zmes vsega tega še vedno ne garantira, da boš res dober. Koliko nas je pripravljenih iti po tej poti?

Koliko od vas, bi vas svoje prvo leto trenerske kariere bilo pripravljeno delati zastonj, zato da se ob nekomu učite? Koliko od teh nekaj, ki bi bilo to pripravljeno, ima dejansko to možnost in od teh, ki imate to možnost, koliko vas je zmožnih to narediti zaradi čisto življenjskih okoliščin? Lahko si postavimo še kar nekaj vprašanj, ki so dober test za to, če smo pravi. Na koncu je tako kot povsod v življenju, ceniš tisto, kar si si zasluženo prigaral sam in ko na koncu dneva zadovoljno zaspiš...je tu nov dan z novimi težavami, takšen je naš kruh ... Nihče od nas ni idealen, če pa bomo vsi stremeli, lahko stvari vseeno premaknemo na bolje ... drugič pa spet malo o talentih ...