Prihaja poletje, čas dopustov in uživanja na plaži. Konec sezone in končno se lahko damo na "off". Za nami so takšne in drugačne sezone, za ene uspešna, za druge malo manj, tretji bodo naredili kljukico ob ponovnih izjemnih dosežkih s katerimi so se proslavili, spet četrti ob temu, da je še ena sezona mimo.
Prav je, da se ozremo nazaj in če že ne zaradi uprave kluba, zase napišemo poročilo o sezoni. Kjer opravimo kratek pregled treningov, tekmovanja in po moje najbolj bistveno, oceno igralcev. Kako jih vidimo, kaj imajo dobrega, kje so pomanjkljivosti in ali so se premaknili naprej v svojem znanju. Za to sicer ne bomo nič bolj spoštovani v lokalni gostilni, bomo pa imeli dolgoročno gledano nekakšen pregled nad svojim delom in nad napredkom svojih varovancev. Prav zanimivo je včasih pogledati kako si nekoga videl pred letom ali dvema in kako ga vidiš danes.
Današnja tema pa ni o tem kako pisati poročila ali ležati na plaži. Mislim da je prav, da trenerji odklopijo določeno obdobje, da se ukvarjajo z vsem drugim samo ne s košarko, kajti če ne lahko pregorijo in "zalutajo" v neki svoj svet, ki nima veliko veze z realnostjo. To lahko vidimo tako pri sebi kot pri drugih, ko se nam stanje duha proti koncu sezone drastično poslabša in iz nas pride na površje kakšna nepotrebna gesta.
Današnja tema je o tem, da moramo biti zelo odgovorni in pozorni pri prepričevanju igralcev, da je "off season" poletno delo izrednega pomena za napredek. Vsi vemo, da tista ura in pol v dvorani za mlade košarkarje ni dovolj. Da potrebujejo več in da je ravno tisto obdobje, ko ni tekmovanja najboljše za individualni napredek.
Strinjam se, pavza mora biti, vendar ne več kot dva tedna. V dveh tednih lahko otroci popolnoma napolnijo baterije, pozabijo vse slabe stvari in obenem postanejo lačni košarke. Tisti, ki hočejo imeti možnost, da uspejo, morajo delati. Kaj in koliko je odvisno od starostne kategorije in verjetno pravega recepta za uspeh ni. Vsak si zariše svojo pot, če ima voljo, željo in je predan svojemu cilju. Če je pripravljen delati, ko drugi počivajo, če se je pripravljen pravilno hraniti, če je pripravljen svoj prosti čas preživeti drugače od vrstnikov.
Za U15 in mlajše je na tržišču malo morje kampov, ki so zagotovo prijetno in relativno drago preživljanje enega tedna poletja. Če imaš daš in lahko samo pridobiš, izgubiti nimaš kaj dosti. Poleg tega se otrok malo odcepi od domačih, navadi se samostojnosti in izkušnja je super. Če čas, ki mu preostane izkoristi tako, da dnevno "zabije" vsaj kakšni dve uri na košarkarskem igrišču in mogoče športa še v kakšnih drugih oblikah, je to vrhunsko. Samo da ni cele dneve doma za računalnikom in zakrneva in ko pride avgusta ali nekateri celo začetek septembra na priprave 10 kg pretežak, brez kondicije, se pa poškoduje in po dveh treningih izgubi vso voljo do košarke. Deloma z nekaj malega dobre volje, lahko tistim ki hočejo, pomagate vi klubski trenerji. Fantom naredite preglednico v katero vpisujejo svoje aktivnosti po datumih. Mogoče jim dodate še par možnosti oz. primerov treningov, ki jih lahko opravljajo in postavite jim normo, koliko morajo opraviti v obdobju, ko so brez klubskih treningov. Rezultati so presenetljivi.
Obdobje po 15. letu pa je ključnega pomena. Takrat morajo tisti, ki si res želijo uspeti delati ogromno. Kondicijski (atletski) trener, ki bdi nad njihovim fizičnim razvojem postaja več kot nuja. Torej nekdo, ki ga izmeri, naredi program in vsaj 3x tedensko dve uri dnevno vzgaja, priganja in uči bodočega košarkarskega "atleta". Veliko jih misli, da je to "kar nekaj", toda dober kondicijski trener, je lahko zelo pomemben faktor za pravilni razvoj košarkarja in čas za največji napredek na tem področju je ravno "off season", ko fantje nimajo tekmovanj. V zadnjih letih sem delal z raznoraznimi igralskimi "patroni" in če sem kaj ugotovil, sem to, da 90% košarkarjev sploh ne zna in ne poznamo samega dela v fitnesu in dela na "maximum" in tega, da se "napališ". Vsakemu košarkarju, bi priporočil, da gre dva meseca trenirat s pravimi atleti, za katere govorimo, da pridejo na trening odtečejo štiri šprinte in gredo domov. Verjemite, da bi zelo spremenili mnenje in mogoče bi se celo naučili kaj pomeni dati vse od sebe.
Druga stvar, ki je izrednega pomena je tehnika. Igralec rabi trenerja, ki zna, ki je motivator in "gnjavator", trenerja, ki ga bo gnal do limita. Ki bo iz dneva v dan delal z njim celo poletje. Tako bo vsakega naslednjega avgusta igralec prišel boljši, hitrejši, močnejši.
Večina nas čas, ki je najpomembnejši za individualni razvoj meče stran. Ni ga dosti, izkoristimo ga. In čas je, da nehamo mešati jabolka in hruške. Za kondicijo kondicijski trenerji, za košarko košarkarski. Igralci naj najdejo tiste najboljše, vložijo vase kar lahko, kajti pri 22 letih, ko si bodo to zares zaželeli, bo prepozno.
Lep košarkarski pozdrav iz toplih krajev :)
Prav je, da se ozremo nazaj in če že ne zaradi uprave kluba, zase napišemo poročilo o sezoni. Kjer opravimo kratek pregled treningov, tekmovanja in po moje najbolj bistveno, oceno igralcev. Kako jih vidimo, kaj imajo dobrega, kje so pomanjkljivosti in ali so se premaknili naprej v svojem znanju. Za to sicer ne bomo nič bolj spoštovani v lokalni gostilni, bomo pa imeli dolgoročno gledano nekakšen pregled nad svojim delom in nad napredkom svojih varovancev. Prav zanimivo je včasih pogledati kako si nekoga videl pred letom ali dvema in kako ga vidiš danes.
Današnja tema pa ni o tem kako pisati poročila ali ležati na plaži. Mislim da je prav, da trenerji odklopijo določeno obdobje, da se ukvarjajo z vsem drugim samo ne s košarko, kajti če ne lahko pregorijo in "zalutajo" v neki svoj svet, ki nima veliko veze z realnostjo. To lahko vidimo tako pri sebi kot pri drugih, ko se nam stanje duha proti koncu sezone drastično poslabša in iz nas pride na površje kakšna nepotrebna gesta.
Strinjam se, pavza mora biti, vendar ne več kot dva tedna. V dveh tednih lahko otroci popolnoma napolnijo baterije, pozabijo vse slabe stvari in obenem postanejo lačni košarke. Tisti, ki hočejo imeti možnost, da uspejo, morajo delati. Kaj in koliko je odvisno od starostne kategorije in verjetno pravega recepta za uspeh ni. Vsak si zariše svojo pot, če ima voljo, željo in je predan svojemu cilju. Če je pripravljen delati, ko drugi počivajo, če se je pripravljen pravilno hraniti, če je pripravljen svoj prosti čas preživeti drugače od vrstnikov.
Za U15 in mlajše je na tržišču malo morje kampov, ki so zagotovo prijetno in relativno drago preživljanje enega tedna poletja. Če imaš daš in lahko samo pridobiš, izgubiti nimaš kaj dosti. Poleg tega se otrok malo odcepi od domačih, navadi se samostojnosti in izkušnja je super. Če čas, ki mu preostane izkoristi tako, da dnevno "zabije" vsaj kakšni dve uri na košarkarskem igrišču in mogoče športa še v kakšnih drugih oblikah, je to vrhunsko. Samo da ni cele dneve doma za računalnikom in zakrneva in ko pride avgusta ali nekateri celo začetek septembra na priprave 10 kg pretežak, brez kondicije, se pa poškoduje in po dveh treningih izgubi vso voljo do košarke. Deloma z nekaj malega dobre volje, lahko tistim ki hočejo, pomagate vi klubski trenerji. Fantom naredite preglednico v katero vpisujejo svoje aktivnosti po datumih. Mogoče jim dodate še par možnosti oz. primerov treningov, ki jih lahko opravljajo in postavite jim normo, koliko morajo opraviti v obdobju, ko so brez klubskih treningov. Rezultati so presenetljivi.
Obdobje po 15. letu pa je ključnega pomena. Takrat morajo tisti, ki si res želijo uspeti delati ogromno. Kondicijski (atletski) trener, ki bdi nad njihovim fizičnim razvojem postaja več kot nuja. Torej nekdo, ki ga izmeri, naredi program in vsaj 3x tedensko dve uri dnevno vzgaja, priganja in uči bodočega košarkarskega "atleta". Veliko jih misli, da je to "kar nekaj", toda dober kondicijski trener, je lahko zelo pomemben faktor za pravilni razvoj košarkarja in čas za največji napredek na tem področju je ravno "off season", ko fantje nimajo tekmovanj. V zadnjih letih sem delal z raznoraznimi igralskimi "patroni" in če sem kaj ugotovil, sem to, da 90% košarkarjev sploh ne zna in ne poznamo samega dela v fitnesu in dela na "maximum" in tega, da se "napališ". Vsakemu košarkarju, bi priporočil, da gre dva meseca trenirat s pravimi atleti, za katere govorimo, da pridejo na trening odtečejo štiri šprinte in gredo domov. Verjemite, da bi zelo spremenili mnenje in mogoče bi se celo naučili kaj pomeni dati vse od sebe.
Druga stvar, ki je izrednega pomena je tehnika. Igralec rabi trenerja, ki zna, ki je motivator in "gnjavator", trenerja, ki ga bo gnal do limita. Ki bo iz dneva v dan delal z njim celo poletje. Tako bo vsakega naslednjega avgusta igralec prišel boljši, hitrejši, močnejši.
Večina nas čas, ki je najpomembnejši za individualni razvoj meče stran. Ni ga dosti, izkoristimo ga. In čas je, da nehamo mešati jabolka in hruške. Za kondicijo kondicijski trenerji, za košarko košarkarski. Igralci naj najdejo tiste najboljše, vložijo vase kar lahko, kajti pri 22 letih, ko si bodo to zares zaželeli, bo prepozno.
Lep košarkarski pozdrav iz toplih krajev :)