Spet so me zasrbeli prsti. Enostavno ne morem
mimo tega in seveda se bodo našli taki, ki mi bodo povedali, kako nimam prav. Da so njihovi igralci najpametnejši na svetu
in bi bili neumni, če bi delali drugače.
U13 je najlepši čas za učenje individualne
tehnike, individualne odgovornosti. Čas, ko res ne smeš biti obremenjen z
rezultatom, ampak moraš vse svoje napore vlagati v to, da svoje varovance
naučiš čim več tehničnih elementov. Da jih naučiš brati situacije v napadu in
da jih naučiš vsaj osnov kolektivne obrambe. In prav slednjo si rezultata željni trenerji
narobe razlagajo. Lepo je zmagovati, to vemo vsi. , A kako zmagaš je, verjeli
ali ne, tudi pomembno!
Ko dobim posnetke tekem U13 in vidim, kaj se na
igriščih dogaja in kako je vse skupaj na trenutke videti, , si moram priznati,
da mi določene stvari res niso všeč. Lahko bi začeli diskusijo, kaj je bilo najprej,
kokoš ali jajce. Na eni strani kričijo, da drugi igrajo cono, ker so vsi v
raketi, na drugi strani so dejansko vsi v raketi in čakajo, da odletijo proti
Luni.
Ti, ki igrajo cono, ki to ni, imajo pač
nenapisano pravilo, da ne smejo iz »rakete«, saj bi tako lahko ostali na Zemlji
in ne bi poleteli proti pokalu, ki jih čaka ta vikend. Trdijo, da so pač zelo
inteligentni. Nasprotniki imajo namreč samo enega dominantnega igralca, ki
prevzema odgovornost in mu zato pač postavijo Kitajski zid, preko katerega ne
more do koša.
Na drugi strani igrišča se trener dere »CONA
CONA CONA« in če ima njegova ekipa neverjeten dan in zadeva z razdalje, zmaga.
Če zgreši, smola ... sanje o pokalu se razblinijo in kar naenkrat postane slab
trener!
V kategoriji U13 je
cona namreč prepovedana, prav tako sta prepovedana podvajanje
na obrambni polovici in postavljanje blokad. Vendar luknje v zakonu so, sodniki
pa nimajo nekega pravega orožja, da bi pregnali vsiljivce iz rakete. Podvajanje
seveda ni podvajanje, ampak je »pomaganje in vračanje«, le igralec se potem
sicer pozabi vrniti nazaj na svojega? Ampak to so detajli.
Blokada ni blokada, ampak je čisto tak, majhen,
blokec, ki ne šteje. Naš napadalec po podaji vteče in se »slučajno« zaleti v
drugega obrambnega igralca ter soigralcu tako ustvari prednost. Če Slovenci kaj
znamo, znamo izkoristiti luknje v zakonu. Medvedja usluga, ki jo s tem delamo
našim igralcem, ni pomembna. Pomembno je le, da zasijemo v soju reflektorjev
finalnih obračunov.
Zdaj pa zares ... Ti isti igralci nato preidejo
v višje kategorije in niso sposobni pokriti igralca z žogo niti enega, kaj šele
dveh odbojev. Če pa igralec slučajno spremeni še smer ... končajo na zadnji
plati.
Pridemo še stopničko višje, kjer imamo
igralce, ki so močni na žogi, kjer je že prisotna kombinatorika, kjer igralci
zadevajo z razdalje. Kar naenkrat igralci,
ki so prej stali v raketi in čakali na znak za polet na Luno.... odletijo, saj niso
sposobni igrati obrambe na dovolj visokem nivoju. So kot strašilo sredi polja,
le da imajo roke ob telesu, stojijo na iztegnjenih nogah, v tej isti raketi, v
kateri so pri U13 blesteli in čakajo na svoj košarkarski potop. Kriv pa je kdo?
Trener, ki je bil pri U13 kandidat, da odnese pokal, a se ti igralci ne
spomnijo več dobro njegovega imena, ker se je vse to dogajalo že dve leti nazaj
...
x
