Moj moj ...
Trenerji mlajših velikokrat pozabimo kaj je naše poslanstvo. Enostavno nas odnese v drug svet. V svet kjer postanemo vrtnarji. Kako to zgleda? Recimo, da je naš klub ena vrtnarska skupnost, kjer ima vsak trener svoj vrtiček. V vsakem vrtičku uspešno uspevajo rastline, ki jih posadimo, posejemo ali pač karkoli. Te rastline pa je potrebno iz leta v leto presajati v večje vrtove, k drugim vrtnarjem iz vaše vrtne skupnosti. Vse lepo in prav, dokler je vse normalno in na našem vrtu uspevajo normalne rastline, ki se normalno razvijajo. Mi obdelamo svoje, poberemo letino in predamo stvari v naslednji vrtiček.
Težave se pojavijo, ko dobimo boljšo sadiko, ki je superiorna, ki ne more uspevati v tako plitvi zemlji kot je v našem vrtičku. Sadiko, ki bi jo morali dati v večji vrtiček iste vrtne skupnosti. Ta sadika je super, ta je MOJA in enostavno jo nočemo spustiti. Velikokrat smo celo tako jezni na vrtnarja, ki nam jo je vzel, da bi se normalno razvijala ...
No pa da nehamo z vrtički, ker mi počasi zmanjkuje terminologije pa tudi mislim, da ne bi veliko rastlin preživelo, če bi vrtnaril ...
Kaj se dogaja?
Imamo igralca, ki je boljši, ki je ekstra, ki mora trenirati s starejšimi in mi ga ljubosumno ne spustimo. On je namreč naš (moj). Ko ga razumni ljudje, ki to vidijo, porinejo k starejšim, da se lažje razvija ob boljši konkurenci, smo užaljeni in rečemo ... Če ne trenira tukaj, tudi igral ne bo! In kaj se nato zgodi? Igralec dobro trenira, pri starejših sicer manj igra, tam pa ko bi moral "razturavat" in igrati po 30 min, ga ni.
Imamo igralca, ki je boljši, ki je ekstra, ki mora trenirati s starejšimi in boljšimi. Toda trener, ki ga je vzel, da tam trenira, mu ne dovoli igrati svoje kategorije. "On je šel čez ta most, tu ni povratka." Zgodba je podobna, kot zgoraj ...
Kdo pa v tej zgodbi potegne "ta kratko"? Otrok, zaradi katerega smo tu, da mu damo možnosti, da se razvije v pravega športnika in uspe, kot oseba in kot košarkar. Zakaj? Ker obdelujemo svoj vrtiček in se še znotraj naše vrtne skupnosti ne znamo zmeniti, kakšen je plan ...
Kaj šele, ko pride večji klub, ki lahko mojemu igralcu ponudi več, boljše pogoje za razvoj ... Takrat pa cela naša vrtna skupnost stopi skupaj, napne mišice in pokaže, da je pa ta igralec NAŠ in ker je v slogi moč, nam vsem skupaj velikokrat tudi uspe dopovedat staršem, babicam, dedkom, da je pri nas pa najboljše, pa še fino je, ker bo otrok doma, mi mu bomo pa dali najboljše pogoje, namesto 3x na teden bo lahko treniral 4x in dvakrat na mesec, ga bomo vzeli na člansko tekmo, kjer bo lahko nosil brisače v 4. SKL. Huh, za las je šlo, pa bi nekomu, ki nas je prerasel, celo dovolili, da bi uspel ... Vrtiček je spet popoln in vrtna skupnost bo ponovno dobila svoje priznanje za 45. mesto v državi.
Ukradli so nam fanta U11! Resno?!? Ukradli? Lastite si 11 letnika, kateremu pobirate vadnino, v njega ne vlagate nič in je šel nekam drugam, kjer so boljši pogoji? Klubi in trenerji si lastijo otroke, ki jim plačujejo vadnino. Mogoče bi pa obrnili pogled. Bi tak otrok zapustil klub, če bi imel dobre pogoje za delo, če bi se vanj resno vlagalo in z njim strokovno delalo? Verjetno ne, razen, če bi dobil "ekstra" ponudbo, ki pa bi zagotovo bila tudi ustrezno finančno podprta in bi klub dobil ustrezno nadomestilo.
Mogoče je čas, da začnemo razmišljati o tem, kar je naše poslanstvo, da otrokom zagotovimo najboljše možnosti za razvoj in ne, da so naša last. Stroka pred egom.