Vsako leto poslušamo, kako cona ni dobra pri U15 in mlajših. Ne da ni dobra, celo prepovedana je. Pa se še vedno najdejo takšni, ki obtožujejo nasprotnika, da igra cono. Zmedejo svoje mulce, sodnika, starše in na koncu se cela dvorana dere "CONA CONA". Za komedijo je seveda poskrbljeno, Kar na enkrat postanejo babice specialistke za 2:3 cono in match-upe, dedki skrbijo za komunikacijo, tekma postane pravi cirkus, v katerem se marsikateri sodnik zgubi in se vpraša: "Kaj naj zdaj? Toti cono igrajo, bom še jaz totem treneru reko naj jo nehajo!" Seveda, da bo, tako bo to pika na i, tekma U15 postane mala zmešnjava brez repa in glave.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Trener A je obtožil trenerja Ž, da je igral cono in zato zmagal. Kakšne so pa dejanske možnosti?
a. Trener Ž je dejansko igral cono, 15 letnike v 2. SKL je naučil postavitev 2:3, 1:3:1, 3:2, komunikacijo, principe in posledično vse ostalo. Takšnemu trenerju je potrebno dati medaljo, saj resnično obvlada svoj posel in metodiko. Recimo raje, da v kolikor je igral res cono imamo to vedno možnost posneti (če že ne s kamero, pa z našim ultra pametnim telefonom, se opravičujem tistim, ki še vedno uporabljate manj pametne). Vsekakor je dobro, da kakšen od napadalcev, ki nima žoge tudi giba. Posnetek pošljemo, pristojni ga preučijo in nato ukrepajo dalje. Kolikokrat se to zgodi? Hmmm... približno 0x na sezono.
b. Trener Ž je svoje fante naučil osnovne principe pomoči, odskok proti žogi in fantje so ga upoštevali. Trener A pa ima enega dominantnega driblerja, ki igra 1:5, med tem pa ostali 4 soigralci stojijo in upajo na boljše čase. Seveda, da zadeva zgleda consko, če pa nihče ne giba??? Razen če bi trener Ž moral učiti svoje igralce, da so nalimani vsak na svojega in gledajo, kako dominantni dribler daje koše? Se vam ne zdi, da bi se s tem delali norca iz svoje ekipe?
Kaj, ko bi nehali s takšnimi bedarijami in raje naučili naše igralce gibat, posledično bi poskrbeli, da žoga kroži in še posledično, bi še tako dobra "cona" U15, imela težave. Veliko bi že naredili, če bi najboljšega prijatelja od driblerja naučili dati koš. Prav tako pa moramo sebe naučiti prenesti poraz in nasprotniku znati stisnit dlan in pogledat v oči, brez očitanja. Ni on kriv za naš "neuspeh". Krivi smo sami, ker otrok nismo pripravili na življenje na igrišču. Neuspeh ni poraz, neuspeh je to, da otroci stojijo, da otroci ne znajo dat koša, da se otroci ne znajdejo. To je neuspeh. Zmaga ali poraz pri U15? Spet bi radi bili boljši od sosednje vasi, uspeh se meri v temu, kaj otroci znajo in kakšni ljudje in košarkarji postajajo. Kakšne so njihove delovne navade, kakšne so njihove razvade. Uspeh se ne meri v zmagah. Sramoto si delamo s cirkusom CONE, ki ga ustvarjamo in zavajamo vse okoli sebe, da skrivamo svojo nepripravljenost.
Konec koncev pa, cona nebi bila toliko škodljiva, če ne bi zato zgubljali dragocenega časa, ki ga potrebujemo za druge stvari, kot je recimo levi dvokorak, met itd..., Cona bi vse tiste dominante drvarje, ki trpajo 30 točk z desnim prodorom pri U15 in se nato pri U17 izgubijo, da začnejo razmišljati in igrati.
Pa lepe praznike vsem, naj bo 2017 čim manj consko obarvano!