Polna glava vsega

Ponovno bom napisal kratek blog, saj se že dolgo nisem javil. Od prejšnjega je minilo že deset mesecev in v tem času, če ne drugega, se je zamenjal predsednik Združenih držav Amerike, imeli smo nekaj seminarjev in klinik. Končala se je ena sezona, začela druga, mimo je nekaj evropskih prvenstev, pač običajne stvari. Kolega Šterbucl je napisal nekaj na temo o načrtovanju tedenskih obremenitev in nekako bi se tudi jaz rad dotaknil te teme. Kajti nič kolikokrat sem izustil stavek: "Tudi počitek je del treninga."

Trenerji smo dandanes podvrženi vsem vrstam pritiskov. Od tega, da moramo zmagovati, obenem moramo delati igralce, biti moramo skorajda starši našim varovancem, obenem moramo držati distanco. Skrbeti moramo za drese, žoge, pošiljati prispevke, biti v koraku s časom. Voditi moramo vse treninge, tekme, če je le možno za dve ali kar tri selekcije. In kaj je produkt tega?

Če smo realni, je že dve selekciji voditi stoodstotno kvalitetno in predano težko. Tri sploh ne pridejo v poštev. Strinjam se, da smo trenerji dandanes multipraktiki in da moramo poleg trenerstva znati narediti še kaj drugega in se znajti v različnih situacijah. Moramo pa tudi biti pošteni do sebe in otrok ter poskrbeti, da lahko dajemo svoj maksimum. To pa lahko počnemo le, v kolikor nismo "skurjeni". Vendar je to tema, o kateri bi lahko razpredali na dolgo in široko. Danes bi se rad posvetil neki čisto drugi temi. V želji, da bi bili najboljši ali pa po navodilih klubskih vodstev, da naši varovanci plačajo članarino in zato morajo trenirati, namreč pozabljamo na zelo pomemben element v košarki in sicer počitek.

Vsak trener z malo občutka mora videti, kdaj je čas, ko mora svojim varovancem dati počitek. Tako počitek na treningu kot počitek s treninga, počitek brez košarke, počitek po sezoni.

Počitek na treningu? To je tistih 20 sekund enkrat na trening, ko jih pošljete pit vodo in nato jih spet spravite na obrate in naenkrat padejo, ni več koncentracije, intenzivnost je manjša, vi znorite in jih pošljete na črto sprintat in jih do konca ubijete, nato pa hitro spet igra, kontakt in poškodbe so tukaj. Naredimo mali eksperiment. Vsi otroci naj imajo s seboj bidone, tako da med treningom ne izgubljajo dragocenega časa in odhajajo iz dvorane pit vodo na WC. Odmor za vodo jim dajte vsakih 20 min, nič ne bo narobe, če bodo namesto vode pili kakšen izotonični napitek (pod to ne šteje Cockta, Coca Cola in ledeni čaj, kot si nekateri otroci radi razlagajo). Pred vsakim odmorom naj vržejo 2 ali dvakrat po 2 prosta meta, rezultate metanja naj vam redno poročajo (lahko si tudi omislite nagrado za najboljše v zgrešenih). Pavza pa naj bo primerna intenzivnosti predhodne vaje ali nekako tako, da ko vidite, da so popili, vstali in začeli "bluziti", jo zaključite. Lahko je to minutka, ne bo pa škodilo tudi, če bosta dve, morda kdaj tudi tri, odvisno od faze in intenzivnosti treninga. Ko je konec odmora pa ... pojdimo delat intenzivno dalje, kakšna spodbudna beseda ali motivacija na tem mestu tudi ni škodljiva. Vsekakor pa ne upoštevajte tega načela, če ste eden tistih trenerjev, ki je zadnjih 20 minut imel monolog o postavljanju blokad in so igralci stali.

Počitek s treninga? Manjkanje na treningu res ni ravno vzorna zadeva, vendar pridejo trenutki, ko s tem ne bo nič narobe. Otrok je izmučen, imel je dve tekmi ta vikend, redno je treniral in v šoli ima veliko obremenitev. Se vam zdi res smiselno, da ga v ponedeljek ''nagazite'' s kondicijo in ubijete še tisto malo volje v njem? Mogoče pa boste večji carji, če ga boste malo povprašali, kako je, opazili, da je zelo utrujen in se je kljub temu dobro odrezal, ter da bi mogoče ponedeljek izkoristil, da pride v šoli na zeleno vejo, v torek pa bo že v polnem pogonu? Če si to privoščite dva- do trikrat na sezono, ne bo nič narobe. Seveda pa to ne pride v poštev, če imate igralce, ki vam že tako pol sezone spustijo, ker se morajo v 7. razredu osnovne šole učiti, ker se matura neizbežno približuje. Govorimo o tistih pravih fantih, ki redno in zagnano trenirajo.

Počitek brez košarke?  Nogomet, odbojka, hokej na travi, pohod, rokomet, gimnastika, atletika, ples, aerobika. Premoremo celo paleto športov, ki pa so tabu tema. Sam sem še članom enkrat na leto privoščil aerobiko, nogomet je itak nekaj, kar pride prav. Ampak zakaj, če mi treniramo košarko? Zato ker, v kolikor niste ravno nek fanatik, imate tudi vi, vsaj dvakrat letno poln ''kufer'' vsega in bi najraje vse poslali nekam, kako je šele otrokom? Drug šport, ki ga ne vzamejo tako resno, ki ga igrajo z zabavo in obenem še vedno trenirajo, je neprecenljiva sprostitev, obenem pa odličen ''team building''. Del treninga enkrat do dvakrat mesečno lahko posvetite čemu drugemu, da se otroci znajo tudi sprostiti in ko dobijo v roke ponovno košarkarsko žogo, so še bolj zagnani. Vsekakor pa se moramo vprašati, če morda kaj delamo narobe, ko vidimo, da  naši otroci igrajo bolje nogomet kot košarko :)

Počitek po sezoni? Odigrali smo sezono, tu so že kvalifikacije za naslednjo, trening, trening, trening in junija? Spet trening, treba je individualno delati, napredovati, pobrati vadnino. Bedarija brez primere! Ko je konec sezone, pa tudi konec koncev, ko je konec dela tekmovanja, vsi potrebujemo pavzo. Tako mi trenerji kot tudi naši varovanci. Če tega ni, nasičenost s košarko narašča, glava se odklopi, telo ni pod kontrolo, ni zbranosti in prihaja do poškodb, ki lahko mlade košarkarje zaznamujejo za celo življenje. Sam sem prakticiral od 10 do 14 dni pavze po sezoni in kakšne 3-4 dni med sezono. Najbolje je, da so te pavze v naprej načrtovane in si igralci in njihovi starši lahko organizirajo druge aktivnosti. Bolje tako, kot da jih načrtujejo med vašo sezono. 10 do 14 dni jim morate prepovedati košarko. Lahko pa počnejo vse drugo, skrbeti morajo, da so v pogonu, vendar ne na klubskem treningu in z vami. Verjemite, da boste otrokom in sebi naredili veliko uslugo. Seveda se prej o tem argumentirano pogovorite s klubskim vodstvom, da vas ob povratku na treninge ne bo čakala izpisnica :) Tudi to se je že zgodilo, ko so ljudje potrebovali svež veter.

Skrbite za svoje zdravje in zdravje svojih varovancev. Včasih je manj več. Tisto kar je, pa naj bo maksimalno kvalitetno!