... glede na to, da je na prvi blog bilo kar nekaj odziva, sem se odločil, da napišem še kakšnega, konec koncev je potrebno svoje misli, kdaj tudi strniti. Včasih se je to delalo na papir, dan danes pa kot kaže v Blog, na Facebook, Twitter, Snapchat. Ravno tako, kot so včasih igralci nastajali in jih danes ni več in so včasih bili talenti, danes jih pa ni več, se moramo ponovno vprašati, kaj pa, če so in jih mi ne vidimo? Jih mogoče spregledamo? Jih ne prepoznamo? Ali pač, sploh ne gredo skozi naše roke?
Tako, kot si včasih dobil nepopisan list papirja, mogoče dobiš danes prazno stran v blogu in če si včasih list popisal s kemičnim svinčnikom in si velikih napak nisi mogel privoščiti, saj je potem list romal v koš za smeti. Danes natipkaš, pobrišeš, popraviš in sprejemaš instant odločitve, ki jih potem lahko že čez tri minute spremeniš, pobrišeš, vedno imaš tu tipko "Undo". Besede pa tako izgubljajo težo, odločitve pa so velikokrat nepremišljene in napačne. Včasih jemljemo življenje, kot video igrice, pač ko ne uspeš, daš "replay" in gremo znova. Pa ni tako! Ne res ni in ne sme biti.
Tema o kateri razmišljam je tako široka in kompleksna, da v en blog ne bo šla, Ne bom si delal utvar, da se komu da brati na dolgo in široko. Napisal bom raje na kratko, malo po malo.
Vedno znova poslušamo, kako bi morali z najmlajšimi delati najbolj izkušeni trenerji. Vem, da ste tudi vi že zagotovo to slišali. Ali se s tem strinjate ali ne, to je pač stvar posameznika. Realnost je žal daleč od tega. Lahko takoj začnemo razpredati o denarju in o tem kako klubi nimajo denarja, da bi plačali dobrega trenerja za najmlajše in dajo zato tja raje mlajšega, ki dela to za drobiž in tako naprej. Vse že dolgo poznane zgodbe, tako dolgo se razpreda o temu, da bi vsi ti mladi trenerji lahko med tem že postali izkušeni in bi lahko kvalitetno delali z mladimi. Moje mnenje je, da se da ogromno narediti, če delaš neko stvar s srcem, če ti pri tem ljudje stojijo ob strani in če si želiš jutri biti boljši, kot danes in kjer je volja tam je pot. Z mladimi pa morajo delati trenerji, ki so za to primerni in to še zdaleč ne pomeni, da so to samo stari izkušeni trenerji.
Seveda izkušnje pomenijo, seveda znanje pomeni, toda ali lahko zagotovo trdite, da lahko 12 letniku, star izkušen trener, ki vodi že 10 let prvoligaško člansko ekipo, da več, kot mlad trener, ki 3 leta vsak dan zagnano opravlja svoj posel? Jaz mislim, da ne in o tem odloča več dejavnikov. Seveda pa je stvar posameznika, njegove angažiranosti, njegove motivacije in želje po napredku, prva, ki bo naredila selekcijo med primernimi in neprimernimi. Klub lahko pošlje trenerja na tisoč izobraževanj, pa ne bo naredil napredka, lahko pa ga ne pošlje nikamor, pa bo trener s svojo željo po napredku naredil ogromen korak naprej. Zmes izkušenj, zagnanosti, motivacije in znanja, pa naredi trenerja, tistega pravega, ki da mladim največ.
No to je nekako teoretično in logično razmišljanje. Potem pa pridemo na realnost, ki ima spet več aspektov. Koliko trenerjev ima cilj delati z mladimi in kolikim je to le postojanka na poti navzgor? Koliko od teh trenerjev dela to s srcem in ambicijami, da bodo boljši, da bodo v koraku s časom in da bodo napredovali? Koliko od teh trenerjev je zadovoljnih s tem kar počnejo? Koliko trenerjev v Sloveniji ima v klubu mir in proste roke, da lahko ustvarja? Z vsakim koliko, se bo število drastično zmanjšalo in na koncu pridemo do zaključka, da idealnega ni. Pa poglejmo malo drugače. Izkušen trener, ki bi moral delati z mladimi in jim prenašati znanje, mora razumljivo biti tudi dobro plačan. Koliko klubov v Sloveniji je sposobno plačati profesionalca za U15, U13, U11? Izkušen trener, ki mu je košarka dodatna zaposlitev poleg redne službe, mora ravno tako biti relativno dobro plačan, zakaj bi sicer zapravljal čas, vikende, ko bi lahko bil z družino in s svojimi ljubljenimi za to, da ga na koncu v nekem klubu niti spoštujejo ne? Torej smo na peščici ljudi v Sloveniji, ki jim po svoje lahko rečemo ali dobro plačani ali pa fenomeni, entuziasti, ki jim je potrebno čestitati in za katere lahko trdimo, da bodo otrokom dali ogromno.
Potem so tu mladi trenerji, ki so na svoji poti v "Evroligo", a se večini nekako zalomi nekje vmes. Tudi ti se delijo na več vzorcev. Prvi so zelo ambiciozni in ko ti govorijo o svojih sanjah in pripovedujejo svoje zgodbe, se vprašaš, kaj delajo tu, kako da niso že tam nekje zgoraj? Saj kmalu vsi ugotovimo, da od zgodbic in govorjenja se ne da živeti. Lahko nekaj časa, toda rezultati govorijo zase. Spet drugi, pridni delavni, oddelajo svoj posel, toda v svoj razvoj ne vložijo nič. Pridejo na trening ga odvodijo, gredo domov. Nekaj ekstra, nekaj več ne pride v poštev. Prvič ne vlagajo vase, drugič ne vlagajo v skupno dobro in rezultat, je stagnacija, nezadovoljstvo na vseh ravneh in prej ali slej se zgodba zaključi. Potem so tu še trenerji, ki začnejo svoj pogovor s "Koliko bom dobil?" Pa verjetno poznate še veliko razno raznih ampak nočem izpostavljat negativnih stvari...
Dober trener postaneš. Da to postaneš, pa je to dan danes trnova pot... Tisti trenutek, ko zase misliš da si dober, so drugi korak pred tabo. Tisti trenutek, ko si sam s sabo zadovoljen, te prehitevajo po levi in po desni. Ko misliš, da si najboljši, si šele na začetku. Ena pesem pravi: "Začne se tako, najprej nič ni bilo...". Kar mi govorimo igralcem, o odpovedovanju, o žrtvovanju, o tem da je treba narediti nekaj več, plus še to, da moraš imeti nekaj sreče, izredno voljo in željo, podporo z vseh strani, potrpežljivost, biti na začetku pripravljen delati vse in še več, da se dokažeš. To velja tudi za nas trenerje. Pa ti zmes vsega tega še vedno ne garantira, da boš res dober. Koliko nas je pripravljenih iti po tej poti?
Koliko od vas, bi vas svoje prvo leto trenerske kariere bilo pripravljeno delati zastonj, zato da se ob nekomu učite? Koliko od teh nekaj, ki bi bilo to pripravljeno, ima dejansko to možnost in od teh, ki imate to možnost, koliko vas je zmožnih to narediti zaradi čisto življenjskih okoliščin? Lahko si postavimo še kar nekaj vprašanj, ki so dober test za to, če smo pravi. Na koncu je tako kot povsod v življenju, ceniš tisto, kar si si zasluženo prigaral sam in ko na koncu dneva zadovoljno zaspiš...je tu nov dan z novimi težavami, takšen je naš kruh ... Nihče od nas ni idealen, če pa bomo vsi stremeli, lahko stvari vseeno premaknemo na bolje ... drugič pa spet malo o talentih ...
Tako, kot si včasih dobil nepopisan list papirja, mogoče dobiš danes prazno stran v blogu in če si včasih list popisal s kemičnim svinčnikom in si velikih napak nisi mogel privoščiti, saj je potem list romal v koš za smeti. Danes natipkaš, pobrišeš, popraviš in sprejemaš instant odločitve, ki jih potem lahko že čez tri minute spremeniš, pobrišeš, vedno imaš tu tipko "Undo". Besede pa tako izgubljajo težo, odločitve pa so velikokrat nepremišljene in napačne. Včasih jemljemo življenje, kot video igrice, pač ko ne uspeš, daš "replay" in gremo znova. Pa ni tako! Ne res ni in ne sme biti.
Tema o kateri razmišljam je tako široka in kompleksna, da v en blog ne bo šla, Ne bom si delal utvar, da se komu da brati na dolgo in široko. Napisal bom raje na kratko, malo po malo.
Vedno znova poslušamo, kako bi morali z najmlajšimi delati najbolj izkušeni trenerji. Vem, da ste tudi vi že zagotovo to slišali. Ali se s tem strinjate ali ne, to je pač stvar posameznika. Realnost je žal daleč od tega. Lahko takoj začnemo razpredati o denarju in o tem kako klubi nimajo denarja, da bi plačali dobrega trenerja za najmlajše in dajo zato tja raje mlajšega, ki dela to za drobiž in tako naprej. Vse že dolgo poznane zgodbe, tako dolgo se razpreda o temu, da bi vsi ti mladi trenerji lahko med tem že postali izkušeni in bi lahko kvalitetno delali z mladimi. Moje mnenje je, da se da ogromno narediti, če delaš neko stvar s srcem, če ti pri tem ljudje stojijo ob strani in če si želiš jutri biti boljši, kot danes in kjer je volja tam je pot. Z mladimi pa morajo delati trenerji, ki so za to primerni in to še zdaleč ne pomeni, da so to samo stari izkušeni trenerji.
Seveda izkušnje pomenijo, seveda znanje pomeni, toda ali lahko zagotovo trdite, da lahko 12 letniku, star izkušen trener, ki vodi že 10 let prvoligaško člansko ekipo, da več, kot mlad trener, ki 3 leta vsak dan zagnano opravlja svoj posel? Jaz mislim, da ne in o tem odloča več dejavnikov. Seveda pa je stvar posameznika, njegove angažiranosti, njegove motivacije in želje po napredku, prva, ki bo naredila selekcijo med primernimi in neprimernimi. Klub lahko pošlje trenerja na tisoč izobraževanj, pa ne bo naredil napredka, lahko pa ga ne pošlje nikamor, pa bo trener s svojo željo po napredku naredil ogromen korak naprej. Zmes izkušenj, zagnanosti, motivacije in znanja, pa naredi trenerja, tistega pravega, ki da mladim največ.
No to je nekako teoretično in logično razmišljanje. Potem pa pridemo na realnost, ki ima spet več aspektov. Koliko trenerjev ima cilj delati z mladimi in kolikim je to le postojanka na poti navzgor? Koliko od teh trenerjev dela to s srcem in ambicijami, da bodo boljši, da bodo v koraku s časom in da bodo napredovali? Koliko od teh trenerjev je zadovoljnih s tem kar počnejo? Koliko trenerjev v Sloveniji ima v klubu mir in proste roke, da lahko ustvarja? Z vsakim koliko, se bo število drastično zmanjšalo in na koncu pridemo do zaključka, da idealnega ni. Pa poglejmo malo drugače. Izkušen trener, ki bi moral delati z mladimi in jim prenašati znanje, mora razumljivo biti tudi dobro plačan. Koliko klubov v Sloveniji je sposobno plačati profesionalca za U15, U13, U11? Izkušen trener, ki mu je košarka dodatna zaposlitev poleg redne službe, mora ravno tako biti relativno dobro plačan, zakaj bi sicer zapravljal čas, vikende, ko bi lahko bil z družino in s svojimi ljubljenimi za to, da ga na koncu v nekem klubu niti spoštujejo ne? Torej smo na peščici ljudi v Sloveniji, ki jim po svoje lahko rečemo ali dobro plačani ali pa fenomeni, entuziasti, ki jim je potrebno čestitati in za katere lahko trdimo, da bodo otrokom dali ogromno.
Potem so tu mladi trenerji, ki so na svoji poti v "Evroligo", a se večini nekako zalomi nekje vmes. Tudi ti se delijo na več vzorcev. Prvi so zelo ambiciozni in ko ti govorijo o svojih sanjah in pripovedujejo svoje zgodbe, se vprašaš, kaj delajo tu, kako da niso že tam nekje zgoraj? Saj kmalu vsi ugotovimo, da od zgodbic in govorjenja se ne da živeti. Lahko nekaj časa, toda rezultati govorijo zase. Spet drugi, pridni delavni, oddelajo svoj posel, toda v svoj razvoj ne vložijo nič. Pridejo na trening ga odvodijo, gredo domov. Nekaj ekstra, nekaj več ne pride v poštev. Prvič ne vlagajo vase, drugič ne vlagajo v skupno dobro in rezultat, je stagnacija, nezadovoljstvo na vseh ravneh in prej ali slej se zgodba zaključi. Potem so tu še trenerji, ki začnejo svoj pogovor s "Koliko bom dobil?" Pa verjetno poznate še veliko razno raznih ampak nočem izpostavljat negativnih stvari...
Dober trener postaneš. Da to postaneš, pa je to dan danes trnova pot... Tisti trenutek, ko zase misliš da si dober, so drugi korak pred tabo. Tisti trenutek, ko si sam s sabo zadovoljen, te prehitevajo po levi in po desni. Ko misliš, da si najboljši, si šele na začetku. Ena pesem pravi: "Začne se tako, najprej nič ni bilo...". Kar mi govorimo igralcem, o odpovedovanju, o žrtvovanju, o tem da je treba narediti nekaj več, plus še to, da moraš imeti nekaj sreče, izredno voljo in željo, podporo z vseh strani, potrpežljivost, biti na začetku pripravljen delati vse in še več, da se dokažeš. To velja tudi za nas trenerje. Pa ti zmes vsega tega še vedno ne garantira, da boš res dober. Koliko nas je pripravljenih iti po tej poti?
Koliko od vas, bi vas svoje prvo leto trenerske kariere bilo pripravljeno delati zastonj, zato da se ob nekomu učite? Koliko od teh nekaj, ki bi bilo to pripravljeno, ima dejansko to možnost in od teh, ki imate to možnost, koliko vas je zmožnih to narediti zaradi čisto življenjskih okoliščin? Lahko si postavimo še kar nekaj vprašanj, ki so dober test za to, če smo pravi. Na koncu je tako kot povsod v življenju, ceniš tisto, kar si si zasluženo prigaral sam in ko na koncu dneva zadovoljno zaspiš...je tu nov dan z novimi težavami, takšen je naš kruh ... Nihče od nas ni idealen, če pa bomo vsi stremeli, lahko stvari vseeno premaknemo na bolje ... drugič pa spet malo o talentih ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar