Blog? Kaj to je? Pač neke misli moram spraviti skupaj tu in vam jih predstaviti ne? Ne bom se trudil z neko hudo slovenščino ampak bom stvari napisal tako, bolj po domače.
Glede na to, da se ukvarjam s fotografijo, o kateri teoretično nimam pojma, ampak delam bolj tako po občutku. Z računalništvom, o katerem roko na srce, nimam pojma ampak še vedno znam dovolj, da naredim vse, kar si zadam, čeprav sem popolni samouk in seveda košarko, ki je tudi moj poklic, a o njej tako, kot tudi 99,9% ostalih trenerjev na tem svetu nimam pojma, vsaj po mnenju vseh strokovnjakov na tribunah, ki so v svojem življenju dosegli že vse, kar se doseči da in lahko sedaj mirno pljuvajo po vseh, ki se trudimo ob košarkarskem igrišču. Sem se odločil, da bom danes napisal nekaj misli ravno o eni temi iz košarke. Ni se potrebno strinjati z mano, niti ni potrebe po branju tega. Ta zapis je namenjen izključno tistim, ki ga bodo mogoče poskušali razumeti, komur branje povzroča težave, naj se ga za dobro svojih oči, raje izogne.
Vsi trenerji po vrsti tarnamo čez današnjo mladino, kako je grozna, kako nihče več, ne dela nekaj več, kot je potrebno, kako so vsi razvajeni, kako je vse narobe, kako nimajo vrednot itd... Tudi sam sem bil med njimi in se še vedno deloma strinjam. Kaj pa mi trenerji? Kakšni smo pa mi? Smo mi naredili korak naprej? Smo se mi izobrazili, prilagodili, našli nove rešitve za motivacijo mladostnikov? Res je, v Srbiji, na Hrvaškem jih ne manjka, ki vidijo način preživetja v temu. Pri nas temu ni tako, pri nas je otrok malo, športov veliko in vsak šport ima svoje čare. Biti dober trener je seveda pomembno, vendar za dobrim trenerjem, je veliko več, kot le dobro delo. Dober trener, brez dobrega materiala, je kot zlatar, ki namesto zlata obdeluje železo. Saj bo na trenutke mogoče dosegel lep izgled, a na koncu bo to še vedno železo. Začne se pri selekciji, pri novačenju igralcev, pri nabiranju kovin, ki ko jih preseješ, lahko šele vidiš zametke zlata.
Pa se tokrat orientiramo samo na domač kader. Si v klubu, v enem od mest, kjer seveda košarka ni prvi šport. Vsi bi nogomet, z vseh strani napada rokomet, odbojka, borilne veščine, atletika, gimnastika, hokej, šah, poleg tega še sto drugih krožkov in kje je košarka? Kako boš ti prepričal otroka, da je košarka tisto pravo, da pride k tebi? Ali pa bog ne daj, da je v mestu več klubov, pa da ga boš ti prepričal, mi smo pa tisti pravi? Marketing, se imenuje področje, ki ga mora klub obvladovati in posledično tudi trener, ki je lahko najboljši trener na svetu, a v očeh 5, 6, 10 letnika, le še en človek, ki ga sreča v svojem vsakdanu. Torej ne otroka, starše je potrebno prepričati? Tisti % staršev, ki si želi svojega otroka dati v košarko, ga bo itak dalo. 30% jih bo naredilo vse, da bi otrok bil znani "fuzbaler", 5% tenisač, 2% smučar, ostali pa bodo po današnjih vzorcih permisivne vzgoje prepustili odločitev otroku, torej ne starše, otroka je potrebno "zapaliti", starše je potem potrebno samo prepričati in ustvariti zaupanje. Simpl, natisnemo letake, damo jih mulcem in smo zmagali. Starše povabimo na kavico in juhuuu zmaga.... Žal ne gre tako. O izgledu in ugledu kluba, bomo kdaj drugič rekli kakšno, orientirajmo se sedaj na marketing. Biti ob pravem času na pravem mestu s pravim orožjem. Ja letak, ja plakat, predstavitve, oglasi in v današnjem času najpomembnejši VIP. Veze in poznanstva, ki ti odprejo vrata, da si na pravem mestu ob pravem času. Mreža ljudi, ki jih poznaš in imajo v tebe zaupanje in dajo besedo zate, da ti nekdo zaupa otroka. Mreža ljudi, ki ko jih prvič izneveriš ne bo dala več besede zate in ne bo izpostavila sebe, zato da boš ti uspešen. Marketing, brand, zaupanje, to je osnova in to ni samo en človek, to je klub, ki mora za tem stati in en gnil člen v verigi kluba, ti lahko čez noč uniči "brand". Ljudje niso neumni, nekateri so res da domišljavi, toda pri široki izbiri, se odločajo za tistega, ki jim nudi največ, v katerega imajo zaupanje in na koncu koncev njihovega otroka prepriča, da je pravi.
Vse to, pa otroka nismo niti še pripeljali na prag kluba. Minili so časi, ko si na šolska vrata nalepil list, treningi košarke so ob petkih ob 15.00 in si imel polno telovadnico, sedaj je potrebno za vsakega otroka veliko več... večina nas bo rekla, pa kaj to mene briga, jaz sem trener. Ni res! Ti si del te zgodbe in moraš biti izobražen tudi v tej smeri, kdo od nas realno je? Pa to je šele prvi korak, ko nabiramo koščke v mozaiku, da na koncu dobimo zlato, ki ga bomo oblikovali v izdelek... več pa v naslednjem blogu ali kako se že temu reče...
Glede na to, da se ukvarjam s fotografijo, o kateri teoretično nimam pojma, ampak delam bolj tako po občutku. Z računalništvom, o katerem roko na srce, nimam pojma ampak še vedno znam dovolj, da naredim vse, kar si zadam, čeprav sem popolni samouk in seveda košarko, ki je tudi moj poklic, a o njej tako, kot tudi 99,9% ostalih trenerjev na tem svetu nimam pojma, vsaj po mnenju vseh strokovnjakov na tribunah, ki so v svojem življenju dosegli že vse, kar se doseči da in lahko sedaj mirno pljuvajo po vseh, ki se trudimo ob košarkarskem igrišču. Sem se odločil, da bom danes napisal nekaj misli ravno o eni temi iz košarke. Ni se potrebno strinjati z mano, niti ni potrebe po branju tega. Ta zapis je namenjen izključno tistim, ki ga bodo mogoče poskušali razumeti, komur branje povzroča težave, naj se ga za dobro svojih oči, raje izogne.
Vsi trenerji po vrsti tarnamo čez današnjo mladino, kako je grozna, kako nihče več, ne dela nekaj več, kot je potrebno, kako so vsi razvajeni, kako je vse narobe, kako nimajo vrednot itd... Tudi sam sem bil med njimi in se še vedno deloma strinjam. Kaj pa mi trenerji? Kakšni smo pa mi? Smo mi naredili korak naprej? Smo se mi izobrazili, prilagodili, našli nove rešitve za motivacijo mladostnikov? Res je, v Srbiji, na Hrvaškem jih ne manjka, ki vidijo način preživetja v temu. Pri nas temu ni tako, pri nas je otrok malo, športov veliko in vsak šport ima svoje čare. Biti dober trener je seveda pomembno, vendar za dobrim trenerjem, je veliko več, kot le dobro delo. Dober trener, brez dobrega materiala, je kot zlatar, ki namesto zlata obdeluje železo. Saj bo na trenutke mogoče dosegel lep izgled, a na koncu bo to še vedno železo. Začne se pri selekciji, pri novačenju igralcev, pri nabiranju kovin, ki ko jih preseješ, lahko šele vidiš zametke zlata.
Pa se tokrat orientiramo samo na domač kader. Si v klubu, v enem od mest, kjer seveda košarka ni prvi šport. Vsi bi nogomet, z vseh strani napada rokomet, odbojka, borilne veščine, atletika, gimnastika, hokej, šah, poleg tega še sto drugih krožkov in kje je košarka? Kako boš ti prepričal otroka, da je košarka tisto pravo, da pride k tebi? Ali pa bog ne daj, da je v mestu več klubov, pa da ga boš ti prepričal, mi smo pa tisti pravi? Marketing, se imenuje področje, ki ga mora klub obvladovati in posledično tudi trener, ki je lahko najboljši trener na svetu, a v očeh 5, 6, 10 letnika, le še en človek, ki ga sreča v svojem vsakdanu. Torej ne otroka, starše je potrebno prepričati? Tisti % staršev, ki si želi svojega otroka dati v košarko, ga bo itak dalo. 30% jih bo naredilo vse, da bi otrok bil znani "fuzbaler", 5% tenisač, 2% smučar, ostali pa bodo po današnjih vzorcih permisivne vzgoje prepustili odločitev otroku, torej ne starše, otroka je potrebno "zapaliti", starše je potem potrebno samo prepričati in ustvariti zaupanje. Simpl, natisnemo letake, damo jih mulcem in smo zmagali. Starše povabimo na kavico in juhuuu zmaga.... Žal ne gre tako. O izgledu in ugledu kluba, bomo kdaj drugič rekli kakšno, orientirajmo se sedaj na marketing. Biti ob pravem času na pravem mestu s pravim orožjem. Ja letak, ja plakat, predstavitve, oglasi in v današnjem času najpomembnejši VIP. Veze in poznanstva, ki ti odprejo vrata, da si na pravem mestu ob pravem času. Mreža ljudi, ki jih poznaš in imajo v tebe zaupanje in dajo besedo zate, da ti nekdo zaupa otroka. Mreža ljudi, ki ko jih prvič izneveriš ne bo dala več besede zate in ne bo izpostavila sebe, zato da boš ti uspešen. Marketing, brand, zaupanje, to je osnova in to ni samo en človek, to je klub, ki mora za tem stati in en gnil člen v verigi kluba, ti lahko čez noč uniči "brand". Ljudje niso neumni, nekateri so res da domišljavi, toda pri široki izbiri, se odločajo za tistega, ki jim nudi največ, v katerega imajo zaupanje in na koncu koncev njihovega otroka prepriča, da je pravi.
Vse to, pa otroka nismo niti še pripeljali na prag kluba. Minili so časi, ko si na šolska vrata nalepil list, treningi košarke so ob petkih ob 15.00 in si imel polno telovadnico, sedaj je potrebno za vsakega otroka veliko več... večina nas bo rekla, pa kaj to mene briga, jaz sem trener. Ni res! Ti si del te zgodbe in moraš biti izobražen tudi v tej smeri, kdo od nas realno je? Pa to je šele prvi korak, ko nabiramo koščke v mozaiku, da na koncu dobimo zlato, ki ga bomo oblikovali v izdelek... več pa v naslednjem blogu ali kako se že temu reče...
zelo zanimiv blog :))
OdgovoriIzbriši