Sliši se kot znanstvenofantastični film, vendar bi pri mlajših U9, U11, U13 pa mogoče tudi še pri U15, moralo biti ravno tako.
In kako naj bi to bilo? Trenerji bi bili kulturni, sodelovali bi s sodniki in obratno. Zakaj? Zato, da bi otroci napredovali, se učili, postali ljudje. Pravila bi vsaj pri najmlajših (U9, U11) v nekih zdravih merah morala omogočati, da se igra ustavi, da lahko trenerja popravita napake, otrokom razložita kaj je narobe, prav tako pa bi sodnik, kjer bi to bilo potrebno, otrokom pedagoško razložil kaj je narobe in kako bi bilo prav. Prav tako bi sodniki pri U13 in U15 lahko kulturno razložili igralcem, kaj so naredili narobe, trenerji bi pa seveda morali pri tem sodnika podpreti. Vse skupaj bi moralo biti na nivoju in korak v tej smeri bi morda bil zelo dobrodošel. To potegne za seboj tudi vzgojo sodnikov, vzgojo trenerjev in konec koncev vzgojo staršev. Zakaj? Za napredek najmlajših! Mnogi se ne boste strinjali in boste trdili, da je to pač vse del "igre". Saj po svoje imate prav. Pri U17, U19 in v članski košarki je pomembna tista "končna" verzija tekme, do takrat pa je vse skupaj en velik proces učenja osnov.
No, zdaj pa realnost. Od tega smo oddaljeni približno sto svetlobnih let.
Poglejmo stvar skozi trenerjeve oči. V nedeljo zjutraj se odpraviš na tekmo v nek 30 km oddaljen kraj. Cel teden si s fanti trdo treniral in resnično si želiš zmagati Poldeta, ki se hvali povsod, da so njegovi letos najboljši. Ker so starši v tvojem klubu pravi navijači pridejo vsak s svojim avtom, troblami, bobni in ni vrag da bodo tvoji U11 pa danes zmagali. Toda tudi Polde ni od muh, tekmo si je nastavil tako, da igra s teboj drugo, ko boš že utrujen. Francelj iz sosednje vasi pa itak nima možnosti, kajti njegovi pa še niso dorasli situaciji in ne vejo točno niti na kateri koš napadajo. Pa smo tam, Franclja si "razbil" za 50, sedaj pa pride tista tekma s Poldetom. Fantom daš navodila in tekma se po prekratkem ogrevanju začne. Poldetovi fantje so čvrsti, tvoji pa se ne znajdejo najbolje, sodnik pa kar ne vidi in ne vidi tega in ne zapiska nobene osebne. Hočeš vzeti minuto odmora pa je ne moreš, ker je pri U11 ni. Nadebudni starši iz športnega navijanja preidejo v žaljivke. Eni se spravijo nad sodnika in mu prej*** vse po spisku, drugi začnejo žaliti "hruste" iz nasprotne ekipe. Ko to vidijo starši "hrustov" in da kdo slučajno ne bi izostal s te vaške veselice, se začnejo dreti še oni, sodnik podleže zapiska par osebnih, nato znori Polde in dan je popoln. Na koncu morda celo zmagaš, starši so dali svoje frustracije na plano, sodnik je preživel še eno stresno tekmo in gre lahko na zasluženo pivo, Polde bo svoje fante do naslednjič še bolj "nabildal". Otroci pa so se na tej tekmi marsikaj naučili ...
Otrok, ki je ta teden oddelal celo dva treninga od treh. V petek je manjkal, ker je pač moral na rojstni dan od prijatelja. Komaj čaka, da se na tej tekmi izkaže, saj ga pridejo gledati starši, ki so mu pred tem doma naročili, da ko dobi žogo naj gre na koš, saj drugi tudi ne podajajo in itak se na koncu vidi samo tiste, ki dajo koš. Tekma začne, tepejo ga ali pač ne, ker fizično pač ne more še parirati ima velike težave. Nekako dobi žogo, hoče na koš, toda sodnik nekaj zapiska (korake). Kaj je zapiskal? Zakaj? Vidi starše kako se derejo, vidi trenerja, ki se dere na sodnika, ves zmeden steče v obrambo, išče svojega igralca, ko ga končno najde, se ta zaleti v njega, ga podre in da koš. Sodnik spet nekaj zapiska in njegov igralec ima še prosti met. Kako!? Zakaj!? Če pa je on podrl njega? Ves zbegan vidi trenerja celega rdečega, ki se dere na sodnika, starše, ki se derejo: "Daj ga nazaj!!!" Nič jasno, toda na koncu smo zmagali. Oči mi je dal "HIGH FIVE", mami bo naredila super kosilo in vikend je popoln, mogoče se mi celo danes ne bo potrebno učiti in bom jutri lahko manjkal na treningu, kar je super, ker ob ponedeljkih je kondicija.
Sodnik, ki je odsodil že par šolskih tekem, se danes podaja na pravo avanturo. Prvič bo sodil ligaško tekmo. U11, mala malica. Če bo kdo preveč pameten mu bo pač dal tehnično. Nikoli ni igral resne košarke, v bistvu niti ne ve točno kakšna so pravila, vendar saj jih bo prebral pred tekmo ali mu jih bo pa njegov kolega razložil, ki se btw prikaže 5 min pred tekmo po prekrokani noči. Kaj pa je to? Te tri tekme bova z lahkoto odsodila, potem pa greva domov gledat Formulo 1, še prej pa k babici na kosilo. Trudiš se biti pošten, sodiš kar se da dobro, kolikor ti pač tvoje "izkušnje" dopuščajo. Toda ena ekipa izgublja, njihov trener se začne dreti. Ne veš kaj bi, pa se spomniš skrivnega orožja ... "Naslednja tehnična!" Potem se vsipajo žaljivke staršev, kaj naj zdaj? Vržem vse ven? Ne morem. No daj, bom zapiskal dve osebni, da bo mir. Zdaj se je pa začel dreti še Polde, hm, temu pa jaz že ne bom rekel, da bo dobil tehnično, glej ga kakšen je. Požrem vse možne žaljivke, po tekmi se še malo tresem, nič grem na pivo, mimo je.
Se vam ne zdi, da je tu VSE narobe? Mogoče sem v čem pretiraval, vendar sem večino tega že videl v živo. Mogoče kdaj kakšno takšno tekmo sodi tudi kakšen izkušen sodnik, ki ve kako se stvari streže. Imamo namreč kar nekaj zelo dobrih sodnikov, ki znajo biti zelo vzgojni in bi lahko mlajše kolege ogromno naučili, vendar je njihova motivacija za sojenje najmlajšim zagotovo prenizka. Sploh pa, če mora v soboto soditi kadetom in članom v nedeljo pa še mladincem. Mogoče se najdeta nasproti tudi dva razumna trenerja, ki skrbita za vzgojo otrok in mogoče, so starši na tribuni športni in športno navijajo za svoje nadebudneže. Toda kdo je tu kriv?
Koliko mladih sodnikov odneha, ker jim ves ta "šov" preveč? Koliko otrok odneha, ker jim je to "mimo" in se na koncu tekme zjočejo, ker niso dosegli cilja? Koliko razumnih staršev da svoje otroke raje v tenis ali pa golf, ko vidijo to "vaško" veselico? Primitivizem na vseh nivojih naredi iz lepega nedeljskega dogodka, v katerem bi otroci morali uživati, napredovati, se učiti, totalno zmešnjavo, ki pomeni veliko izgubo za šport.
Začne in konča se pri nas trenerjih. Res je, da ne moreš z vsemi idealno sodelovati. Res je, da ne moreš vsakemu sodniku razložiti tudi, če mu hočeš dobro. Vendar je to stvar, ki jo mora rešiti sodniška organizacija in verjamem, da dela v tej smeri. Miselnost vseh je potrebno pri najmlajših spremeniti, kajti iz malega zrase veliko in to je naložba za prihodnost. Starši imajo po večini v sebi tisto "balkansko" kri, ki je še vedno zasejana v vseh nas in jim je takšno obnašanje na športni prireditvi popolnoma normalno. Tako vidimo ugledne funkcionarje, direktorje in podobne, ki se vsi rdeči v obraz derejo na sodnike, jih žalijo in tekma izpade, kot mesto kjer se lahko vrnemo k primitivizmu, kjer nismo več tisti uglajeni mi, ampak žival, ki je v nas. Toda smo jim mi kako povedali, da to ni prav? Zakaj imamo častno starševsko? Zakaj imamo sestanke? Zakaj imamo internetne strani? Ozaveščanje staršev je tudi del vsega tega.
Pri najmlajših bi morali biti trenerji in sodniki z roko v roki, vendar moramo vsi skupaj narediti nekaj za to. Trenerji moramo začeti pri sebi in tisti, ki se v prvi sekundi tekme začnete dreti na sodnika, verjemite, da delate vsem skupaj eno veliko medvedjo uslugo. Vedno je način in je NAČIN.
Pa lep pozdrav do naslednjič.
In kako naj bi to bilo? Trenerji bi bili kulturni, sodelovali bi s sodniki in obratno. Zakaj? Zato, da bi otroci napredovali, se učili, postali ljudje. Pravila bi vsaj pri najmlajših (U9, U11) v nekih zdravih merah morala omogočati, da se igra ustavi, da lahko trenerja popravita napake, otrokom razložita kaj je narobe, prav tako pa bi sodnik, kjer bi to bilo potrebno, otrokom pedagoško razložil kaj je narobe in kako bi bilo prav. Prav tako bi sodniki pri U13 in U15 lahko kulturno razložili igralcem, kaj so naredili narobe, trenerji bi pa seveda morali pri tem sodnika podpreti. Vse skupaj bi moralo biti na nivoju in korak v tej smeri bi morda bil zelo dobrodošel. To potegne za seboj tudi vzgojo sodnikov, vzgojo trenerjev in konec koncev vzgojo staršev. Zakaj? Za napredek najmlajših! Mnogi se ne boste strinjali in boste trdili, da je to pač vse del "igre". Saj po svoje imate prav. Pri U17, U19 in v članski košarki je pomembna tista "končna" verzija tekme, do takrat pa je vse skupaj en velik proces učenja osnov.
No, zdaj pa realnost. Od tega smo oddaljeni približno sto svetlobnih let.
Poglejmo stvar skozi trenerjeve oči. V nedeljo zjutraj se odpraviš na tekmo v nek 30 km oddaljen kraj. Cel teden si s fanti trdo treniral in resnično si želiš zmagati Poldeta, ki se hvali povsod, da so njegovi letos najboljši. Ker so starši v tvojem klubu pravi navijači pridejo vsak s svojim avtom, troblami, bobni in ni vrag da bodo tvoji U11 pa danes zmagali. Toda tudi Polde ni od muh, tekmo si je nastavil tako, da igra s teboj drugo, ko boš že utrujen. Francelj iz sosednje vasi pa itak nima možnosti, kajti njegovi pa še niso dorasli situaciji in ne vejo točno niti na kateri koš napadajo. Pa smo tam, Franclja si "razbil" za 50, sedaj pa pride tista tekma s Poldetom. Fantom daš navodila in tekma se po prekratkem ogrevanju začne. Poldetovi fantje so čvrsti, tvoji pa se ne znajdejo najbolje, sodnik pa kar ne vidi in ne vidi tega in ne zapiska nobene osebne. Hočeš vzeti minuto odmora pa je ne moreš, ker je pri U11 ni. Nadebudni starši iz športnega navijanja preidejo v žaljivke. Eni se spravijo nad sodnika in mu prej*** vse po spisku, drugi začnejo žaliti "hruste" iz nasprotne ekipe. Ko to vidijo starši "hrustov" in da kdo slučajno ne bi izostal s te vaške veselice, se začnejo dreti še oni, sodnik podleže zapiska par osebnih, nato znori Polde in dan je popoln. Na koncu morda celo zmagaš, starši so dali svoje frustracije na plano, sodnik je preživel še eno stresno tekmo in gre lahko na zasluženo pivo, Polde bo svoje fante do naslednjič še bolj "nabildal". Otroci pa so se na tej tekmi marsikaj naučili ...
Otrok, ki je ta teden oddelal celo dva treninga od treh. V petek je manjkal, ker je pač moral na rojstni dan od prijatelja. Komaj čaka, da se na tej tekmi izkaže, saj ga pridejo gledati starši, ki so mu pred tem doma naročili, da ko dobi žogo naj gre na koš, saj drugi tudi ne podajajo in itak se na koncu vidi samo tiste, ki dajo koš. Tekma začne, tepejo ga ali pač ne, ker fizično pač ne more še parirati ima velike težave. Nekako dobi žogo, hoče na koš, toda sodnik nekaj zapiska (korake). Kaj je zapiskal? Zakaj? Vidi starše kako se derejo, vidi trenerja, ki se dere na sodnika, ves zmeden steče v obrambo, išče svojega igralca, ko ga končno najde, se ta zaleti v njega, ga podre in da koš. Sodnik spet nekaj zapiska in njegov igralec ima še prosti met. Kako!? Zakaj!? Če pa je on podrl njega? Ves zbegan vidi trenerja celega rdečega, ki se dere na sodnika, starše, ki se derejo: "Daj ga nazaj!!!" Nič jasno, toda na koncu smo zmagali. Oči mi je dal "HIGH FIVE", mami bo naredila super kosilo in vikend je popoln, mogoče se mi celo danes ne bo potrebno učiti in bom jutri lahko manjkal na treningu, kar je super, ker ob ponedeljkih je kondicija.
Sodnik, ki je odsodil že par šolskih tekem, se danes podaja na pravo avanturo. Prvič bo sodil ligaško tekmo. U11, mala malica. Če bo kdo preveč pameten mu bo pač dal tehnično. Nikoli ni igral resne košarke, v bistvu niti ne ve točno kakšna so pravila, vendar saj jih bo prebral pred tekmo ali mu jih bo pa njegov kolega razložil, ki se btw prikaže 5 min pred tekmo po prekrokani noči. Kaj pa je to? Te tri tekme bova z lahkoto odsodila, potem pa greva domov gledat Formulo 1, še prej pa k babici na kosilo. Trudiš se biti pošten, sodiš kar se da dobro, kolikor ti pač tvoje "izkušnje" dopuščajo. Toda ena ekipa izgublja, njihov trener se začne dreti. Ne veš kaj bi, pa se spomniš skrivnega orožja ... "Naslednja tehnična!" Potem se vsipajo žaljivke staršev, kaj naj zdaj? Vržem vse ven? Ne morem. No daj, bom zapiskal dve osebni, da bo mir. Zdaj se je pa začel dreti še Polde, hm, temu pa jaz že ne bom rekel, da bo dobil tehnično, glej ga kakšen je. Požrem vse možne žaljivke, po tekmi se še malo tresem, nič grem na pivo, mimo je.
Se vam ne zdi, da je tu VSE narobe? Mogoče sem v čem pretiraval, vendar sem večino tega že videl v živo. Mogoče kdaj kakšno takšno tekmo sodi tudi kakšen izkušen sodnik, ki ve kako se stvari streže. Imamo namreč kar nekaj zelo dobrih sodnikov, ki znajo biti zelo vzgojni in bi lahko mlajše kolege ogromno naučili, vendar je njihova motivacija za sojenje najmlajšim zagotovo prenizka. Sploh pa, če mora v soboto soditi kadetom in članom v nedeljo pa še mladincem. Mogoče se najdeta nasproti tudi dva razumna trenerja, ki skrbita za vzgojo otrok in mogoče, so starši na tribuni športni in športno navijajo za svoje nadebudneže. Toda kdo je tu kriv?
Koliko mladih sodnikov odneha, ker jim ves ta "šov" preveč? Koliko otrok odneha, ker jim je to "mimo" in se na koncu tekme zjočejo, ker niso dosegli cilja? Koliko razumnih staršev da svoje otroke raje v tenis ali pa golf, ko vidijo to "vaško" veselico? Primitivizem na vseh nivojih naredi iz lepega nedeljskega dogodka, v katerem bi otroci morali uživati, napredovati, se učiti, totalno zmešnjavo, ki pomeni veliko izgubo za šport.
Začne in konča se pri nas trenerjih. Res je, da ne moreš z vsemi idealno sodelovati. Res je, da ne moreš vsakemu sodniku razložiti tudi, če mu hočeš dobro. Vendar je to stvar, ki jo mora rešiti sodniška organizacija in verjamem, da dela v tej smeri. Miselnost vseh je potrebno pri najmlajših spremeniti, kajti iz malega zrase veliko in to je naložba za prihodnost. Starši imajo po večini v sebi tisto "balkansko" kri, ki je še vedno zasejana v vseh nas in jim je takšno obnašanje na športni prireditvi popolnoma normalno. Tako vidimo ugledne funkcionarje, direktorje in podobne, ki se vsi rdeči v obraz derejo na sodnike, jih žalijo in tekma izpade, kot mesto kjer se lahko vrnemo k primitivizmu, kjer nismo več tisti uglajeni mi, ampak žival, ki je v nas. Toda smo jim mi kako povedali, da to ni prav? Zakaj imamo častno starševsko? Zakaj imamo sestanke? Zakaj imamo internetne strani? Ozaveščanje staršev je tudi del vsega tega.
Pri najmlajših bi morali biti trenerji in sodniki z roko v roki, vendar moramo vsi skupaj narediti nekaj za to. Trenerji moramo začeti pri sebi in tisti, ki se v prvi sekundi tekme začnete dreti na sodnika, verjemite, da delate vsem skupaj eno veliko medvedjo uslugo. Vedno je način in je NAČIN.
Pa lep pozdrav do naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar