The rain in Spain stays mainly in the plain

»The rain in Spain stays mainly in the plain«, stavek, s katerim naj bi v filmu My Fair Lady prodajalki rož pomagali pri pravilni izgovorjavi in tako iz nje naredili Lady. 

                                  

V teh časih pa je odhod v Španijo temelj za to, da fantje postanejo nove globalne super zvezde. Vabila prihajajo po vseh kanalih, vi samo še pridete, po možnosti nekaj malega plačate. Kaj pa je teh par tisoč evrov v primerjavi z milijoni, ki jih boste zaslužili kasneje. 

No, pa stopimo za trenutek iz te zgodbe in jo poskusimo pogledati z malo drugačne perspektive. 

Naši otroci imajo radi šport, obožujejo ga, sanjajo, vlagajo trud, da bi nekega dne postali dobri športniki. Verjetno se vsakemu od njih, ko pomislijo, da bi kot Luka šli v Španijo, kar zasvetijo oči. 

Starši bi svojim otrokom dali vse, da bodo srečni, uspešni in bodo živeli svoje sanje. Bojimo se, da nam bo nekega dne otrok očital, da smo mu vzeli možnost uspeha. A prav starši so tisti, ki bi morali biti v sodelovanju s klubskimi trenerji v takih situacijah razsodni in pretehtati, ali je to racionalna ali emocionalna odločitev. Seveda so tukaj tudi »Ambiciozni starši«, ampak teh se v tem zapisu niti ne bom dotikal. 

Kontaktirali so nas iz Španije, mislijo, da je naš otrok le še prestop od uspeha. Kdo nas je kontaktiral? Kako nas je kontaktiral?

Real Madrid ali morda kakšen drug evroligaški klub, ki ima za našega otroka program, ki bo poskrbel za šolanje našega otroka, mu dal vse in mi s tem ne bomo imeli nobenih stroškov. To je potem v redu, kajne? Verjetno je naš otrok res perspektiven, saj so ga zaznali radarji največjih. Poslušajmo, poglejmo, pretehtajmo in se odločimo. Tudi takšni programi imajo svoje minuse, ampak so vsaj kredibilni in dejansko dajejo neko možnost našemu otroku. Zavedati se moramo, da Real povabi v svoje vrste vse najboljše in jim zagotovi odlične pogoje. Kar je več od tega, pa je trda borba in dokazovanje, ob tem pa ni nobene garancije za zadovoljstvo in uspeh. Vsekakor pa poskrbijo za vzgojo otroka v vseh pogledih. In še to - kako sploh pride do kontakta? Zagotovo ne preko otrokovega Facebooka, ampak najverjetneje preko kluba oz. neposredno do staršev.

Razne akademije in njihovi odposlanci, ki pogledajo strelce v slovenski ligi. Pogledajo, kdo dosega malo več točk. Sledi kontakt. Kar preko Facebooka, Instagrama in podobnih družbenih omrežij kontaktirajo našega otroka in mu začnejo prodajati zgodbo o uspehu. Sliši se lepo. Imajo spisane lepe programe, zgledno spletno stran, prodajajo super zgodbo in ravno vaš otrok je tisti, ki bo naslednji uspel. Povabijo vas na ogled, vas in otroka navdušijo, zgodba je zagotovo fenomenalna. Če gre po sreči, vam povedo, da takšen program stane nekje med 30.000 in 40.000 evri, ampak za vas pa precej manj, le ...

Resno? Vaš otrok je tako dober, da ga nekdo hoče tako močno, da boste morali za to vi plačati. Prodajo vam tudi zgodbo, da so oni najboljši, da nihče drug ničesar ne zna. Da je delo z reprezentanco »lari-fari«, ker oni znajo to boljše. Kasneje seveda vašega otroka ne pustijo na reprezentančne akcije, kjer bi lahko bil z najboljšimi vrstniki, ker je preobremenjen, itd. Vam in otroku preprosto sperejo možgane. In v takšnih situacijah je potrebno vklopiti razum in biti racionalen starš. Zazvoniti morajo vsi alarmi, da s tem ne bomo uresničili otrokovih sanj, ampak svoj »zaklad« v njegovih najbolj občutljivih letih poslali nekaj tisoč kilometrov stran. 

V Sloveniji imamo veliko zelo dobrih trenerjev in košarkarskih sredin, ki si želijo dela z mladimi. Vendar dokler je trend tak, da smo pripravljeni odšteti 8000 eur na sezono, zato da pošljemo otroka nekam daleč stran, v roke nekoga, ki prodaja pravljice, težko pa nam je dati 30 do 50 evrov za mesečno vadnino v lokalnem klubu, bomo v težavah. Saj nam iz leta v leto zmanjkuje izkušenj, ki zaradi slabe finančne situacije odhajajo v druge poklice.

Najpomembneje je, da je otrok v teh letih v športu. Da ima trenerja, ki ga vzgaja, ki mu je zgled in ki mu lahko zaupa. Trenerja, ki poskrbi, da ne zaide v težave in obenem skrbi, da ima stvari urejene tudi v šoli. Seveda je pomemben tudi strokovni del, ki pa pri večini slovenskih trenerjev ni vprašljiv. Otroci, ki so zares dobri, bodo izplavali sami. Starši pa dobro premislimo, komu bomo zaupali, saj ni vse zlato, kar se sveti. 

Ne želi si biti kot nekdo drug. Naj si drugi želijo biti kot ti. 

Vsi v raketo pa na Luno

Spet so me zasrbeli prsti. Enostavno ne morem mimo tega in seveda se bodo našli taki, ki mi bodo povedali, kako nimam prav.  Da so njihovi igralci najpametnejši na svetu in bi bili neumni, če bi delali drugače.

 

U13 je najlepši čas za učenje individualne tehnike, individualne odgovornosti. Čas, ko res ne smeš biti obremenjen z rezultatom, ampak moraš vse svoje napore vlagati v to, da svoje varovance naučiš čim več tehničnih elementov. Da jih naučiš brati situacije v napadu in da jih naučiš vsaj osnov kolektivne obrambe.  In prav slednjo si rezultata željni trenerji narobe razlagajo. Lepo je zmagovati, to vemo vsi. , A kako zmagaš je, verjeli ali ne, tudi pomembno!

Ko dobim posnetke tekem U13 in vidim, kaj se na igriščih dogaja in kako je vse skupaj na trenutke videti, , si moram priznati, da mi določene stvari res niso všeč. Lahko bi začeli diskusijo, kaj je bilo najprej, kokoš ali jajce. Na eni strani kričijo, da drugi igrajo cono, ker so vsi v raketi, na drugi strani so dejansko vsi v raketi in čakajo, da odletijo proti Luni.

Ti, ki igrajo cono, ki to ni, imajo pač nenapisano pravilo, da ne smejo iz »rakete«, saj bi tako lahko ostali na Zemlji in ne bi poleteli proti pokalu, ki jih čaka ta vikend. Trdijo, da so pač zelo inteligentni. Nasprotniki imajo namreč samo enega dominantnega igralca, ki prevzema odgovornost in mu zato pač postavijo Kitajski zid, preko katerega ne more do koša.

Na drugi strani igrišča se trener dere »CONA CONA CONA« in če ima njegova ekipa neverjeten dan in zadeva z razdalje, zmaga. Če zgreši, smola ... sanje o pokalu se razblinijo in kar naenkrat postane slab trener!

V kategoriji U13 je cona namreč prepovedana, prav tako sta prepovedana podvajanje na obrambni polovici in postavljanje blokad. Vendar luknje v zakonu so, sodniki pa nimajo nekega pravega orožja, da bi pregnali vsiljivce iz rakete. Podvajanje seveda ni podvajanje, ampak je »pomaganje in vračanje«, le igralec se potem sicer pozabi vrniti nazaj na svojega? Ampak to so detajli.

Blokada ni blokada, ampak je čisto tak, majhen, blokec, ki ne šteje. Naš napadalec po podaji vteče in se »slučajno« zaleti v drugega obrambnega igralca ter soigralcu tako ustvari prednost. Če Slovenci kaj znamo, znamo izkoristiti luknje v zakonu. Medvedja usluga, ki jo s tem delamo našim igralcem, ni pomembna. Pomembno je le, da zasijemo v soju reflektorjev finalnih obračunov.

Zdaj pa zares ... Ti isti igralci nato preidejo v višje kategorije in niso sposobni pokriti igralca z žogo niti enega, kaj šele dveh odbojev. Če pa igralec slučajno spremeni še smer ... končajo na zadnji plati.

Pridemo še stopničko višje, kjer imamo igralce, ki so močni na žogi, kjer je že prisotna kombinatorika, kjer igralci zadevajo z razdalje.   Kar naenkrat igralci, ki so prej stali v raketi in čakali na znak za polet na Luno.... odletijo, saj niso sposobni igrati obrambe na dovolj visokem nivoju. So kot strašilo sredi polja, le da imajo roke ob telesu, stojijo na iztegnjenih nogah, v tej isti raketi, v kateri so pri U13 blesteli in čakajo na svoj košarkarski potop. Kriv pa je kdo? Trener, ki je bil pri U13 kandidat, da odnese pokal, a se ti igralci ne spomnijo več dobro njegovega imena, ker se je vse to dogajalo že dve leti nazaj ...

x

Ali mora to res biti tako?

Že nekaj časa sem razmišljal: "napisati ali ne napisati, to je sedaj vprašanje." Odločil sem se, da mogoče vseeno napišem. 

Včasih so klubi iskali mlade talente jih vozili v svoje sredine, plačevali odškodnine, se "nategovali" med seboj. Janez je naredil vse, da je Poldetu speljal Jožeta. Saj je bil nato z Jožetom in Franckom boljši ne samo od Poldeta ampak tudi Evgenija. Nekateri od teh Jožetov so nato tudi uspeli in nekaj naredili iz sebe spet drugi niso, saj so se stran od doma, v ekipi samih dobrih, brez prave vloge izgubili. Tako pač je bilo in morda, kje še vedno je. Po mnogo zamerah in slabih odnosih pa sta se tudi Janez in Polde začela pogovarjati, odnosi so se zgladili in sedaj stvari po večini tečejo na podlagi nekih gentlemanskih dogovorov, razen seveda večnih izjem, ki jim je ta izraz tuj.

Potem so se pojavili agenti. Spet eni dobri, drugi slabi. Nekateri so dejansko poskrbeli za igralce, drugi za svojih 10% od bajne žepnine 300 eur. Ampak ti gospodje so itak zgodba zase in o njih ne bom izgubljal besed. 

Sodobni trend, ki se pojavlja zadnje čase pa so starši, ki trgujejo s svojimi produkti (otroki). Res je, da se dejstvu, da ljudje izgubimo vso objektivnost, ko pride do naših otrok in gledamo z drugačnimi očmi, ne moremo izogniti. Tudi trenerji, ki so sicer zelo objektivni, ko vidijo svojega sina ali hčer, tu odpovejo. Vendar je to do ene mere še razumljivo in človeško, tudi v naravi je tako, da za svoje potomce poskušamo pač poskrbeti po svojih najboljših močeh. Veliko časa je bilo aktualno izvajanje pritiska na klubsko vodstvo in posledično na trenerje, za dobrobit lastnih sinov. Nato so starši z nekaj več pod palcem začeli postajati klubska vodstva in klubi so zacveteli v vsem svojem sijaju, dokler so njihovi otroci tam igrali po notah, ki so jih oni narekovali. Ko pa je otrok dozorel in je imel dovolj uresničevanja očetovih ambicij, je igranje zaključil in klubi so zgrmeli v prepad pogube. Toda sedaj se je uveljavil nov trend, "podarim vam ga za ugoden denar, ker ga vi hočete".

Srce me zaboli, ko vidim kaj se dogaja. Včasih, so trenerji v 1. SKL od raznih agentov dobili »highlightse« raznih košarkarjev iz celega sveta, več ali manj so bili to manj kvalitetni posnetki, kjer so omenjeni blesteli v vsej svoji veličini in se jim je pot v NBA zalomila, ker jih nekdo ni maral in bi zato prišli za 500$ igrati v npr. Osilnico (da ne omenjam prvoligašev). Danes pa imajo 14-letniki »highlightse« v stilu NBA. Jože from Osilnica, scoring 44 points against Gederovci ... in podobno. Ti highlightsi se nato pošiljajo velikim klubom, trenerjem, tako v Slovenijo, kot v tujino ... resno? Svojega 14-letnika prodajamo kot avto na avto.net, kjer zraven oglasa piše "pokličite za ceno", manjka pa "samo resni kupci". 

Drugi ubirajo taktiko bolj osebnega marketinga. Pozvonijo na vrata par večjih klubov, jim povejo zgodbico, kako oni gredo stran iz prejšnjega kluba in iščejo priložnost za svojega otroka. V matičnem klubu tega seveda ne vedo. Nato trgujejo, kdo da več. Na koncu za piko na i pa gredo v matični klub povedat, da njihovega otroka hočejo vsi večji klubi v Sloveniji ... 

Takšnih in drugačnih zgodbic je na stotine, ... in verjemite trenerji se pogovarjamo med sabo. 

Poanta te zgodbe. Starši se zavedate, da v bistvu trgujete s svojimi otroki? Da prodajate svoje otroke. Verjamem, da to delate v želji, da bi svojim otrokom omogočili najbolje, vendar, ... Malo zdravega razuma. Je vaš otrok najboljši v klubu? Se tam maksimalno trudi? Je uspešen? Delaven, res dober in perspektiven? Če je, verjemite, da ga bodo opazili tudi drugi in če ga bodo in bodo imeli mesto zanj v svoji sredini, bodo kontaktiral klub in vas. Najverjetneje bodo imeli tudi mesto in razvojni program za njega. To glejte čisto iz življenjskega vidika. Če ti nekdo nekaj da, pač imaš. Če pa si nekaj želiš in nato dobiš, imaš s tem neke načrte in ambicije. 

No, mogoče bo kdo užaljen, ampak žal je to tudi problem, ki ga je potrebno izpostaviti.

Red, delo in disciplina

Po dolgem času sem spet z vami, vmes smo postali evropski prvaki, imeli smo neverjetna soočenja predsedniških kandidatov, ki so bila žalitev tako za njih, kot za ljudi ... zgodilo se je malo morje stvari, vendar bi tokrat rad povedal nekaj besed o nečemu, kar je v športu stalnica, ki pa na žalost pri mlajših trenerjih in tudi nekaterih starejših umira ... 

"Red, delo in disciplina." Zelo stara besedna zveza, ki pa je še vedno eden od glavnih ključev do uspeha v vsakem športu. Trenerji jo zelo radi uporabljamo, še raje pa se je sami nato ne držimo. Zakaj? Ker nimamo sami tega v sebi, ker se morda ustrašimo, da ne bo šlo, ker začnemo s kompromisi, ker na nas vplivajo tisti "od zgoraj". 

O tem, kako je delavnost in samo delo trenerja in njegovih varovancev izrednega pomena, ne bom niti izgubljal besed. Vendar, da do tega pride, mora vladati tako medsebojno spoštovanje, kot tudi jasno postavljena pravila, skupni cilji in jasna komunikacija. 

Red in disciplina sta tesno povezana. Pravila morajo biti jasna, postavi se jih na začetku in veljati morajo za vse. Vsak mora seveda ta pravila prilagoditi svojemu okolju, vendar neke osnove so splošne. Trener pa mora biti zgled svojim varovancem. S tem, da sam pravila upošteva  in da skrbi, da se jih tudi varovanci ustrezno držijo. Pravila, ki jih postavimo, je dobro imeti najprej potrjena tudi s strani klubskega vodstva, saj se tako izognemo morebitni ne-podpori. Predstaviti jih moramo staršem in varovancem. To je lažji del, sledi uveljavljanje. V tej fazi lahko naletite na nemalo negodovanj in celo konfliktov, vendar, če ste enaki do vseh in se pravil jasno držite, je to le vmesni korak do faze, ko so pravila pač splošno sprejeta in lahko normalno funkcionirate na višjem nivoju, kot bi sicer. Primer pravil, ki sem jih pred leti imel v enem izmed klubov. 

Dotaknil se bom nekaterih stvari, ki meni osebno gredo izredno na živce in ki jih kar dosti igralcev nima privzgojenih. 

Točnost je zagotovo prva izmed njih. Se vam kdaj zgodi, da igralci zamudijo pač, sekundo, dve, minuto, pet minut, deset? Po možnosti, nato še, kot da se ni nič zgodilo, začnejo trenirati? Kje je tu spoštovanje do trenerja, do soigralcev in do treninga? Razumem, da živimo v času, ko se pač kdaj pa kdaj zgodi, da končaš v kašnem zastoju, da se zgodi prometna nesreča ali pač, da si enkrat izjemoma pozen. Ali ni veliko bolj spoštljivo, da se trenerju javi, da bo zamudil, da ta nato pred ekipo pove: "Janez pride čez par minut bilo je to pa to ... ", kot pa, da se trener sprašuje: "Kje je Janez?" ali pa, da igralci vprašajo: "Trener, kje je Janez?", trenerjev odgovor pa: "buuu, ne bi vedel." In seveda, tudi če pride sekundo prepozno, je to zamuda! Enako pa velja tudi za trenerja, zamujanje enostavno ni dopustno in ko se enkrat in edinkrat zgodi, mora trener poskrbeti, da so o tem igralci obveščeni oz. da je tam nekdo namesto njega, kajti on je odgovoren za vse, kar se zgodi v dvorani in nihče drug! 

O pravilih, ki se tičejo varnosti v samem vadbenem procesu, ne bom niti govoril, kajti slednja so nemalokrat odločilna, da ne prihaja do poškodb. Seveda vseh ne moremo zapisati, pa tudi v končni fazi ni smiselno. Moramo jih privzgojiti in jih ponavljati, dokler ne postanejo iz slabe dobra navada. Na primer: delamo neko vajo, kjer igralci polagajo na en koš, igralec zaključi, ne pobere žoge pravočasno, naslednji že izvaja vajo in "naskoči" tega pred seboj ter se poškoduje. Zagotovo ste videli že podoben scenarij. 

Naslednja stvar, ki je neke vrste zelo slaba in grda navada ponavadi "zvezdnikov" v naši ekipi. Naredijo napako v napadu in se nato vrnejo počasi ali pa se ne vrnejo v obrambo. To je stvar, ki se mi zdi še posebej zelo moteča. Napako v napadu lahko naredi vsak in je del košarke, vse ostalo pa je nedopustno in neodgovorno. S tem namreč povečajo možnost nasprotnika, da na nasprotni strani doseže lahek koš in tako posledično ubijajo moralo ekipe. Takšno vedenje poskušamo seveda najprej reševati s tem, da v takšni situaciji takoj ustavimo igro in ekipi razložimo, kaj to pomeni in ekipo tudi navajamo, da so napake del igre in da je zmanjševanje števila le-teh del napredka v trenažnem procesu, vendar napako v napadu lahko vedno popravimo z dobro obrambo, kar pa, če se ne vrnemo in jo odigramo, zagotovo ni. Zelo pomembno je poudarjanje takih stvari pred celo ekipo, prav tako pa tudi individualni pogovori, seveda obstajajo tudi drugi prijemi, vendar ... 

Takšnih stvari je še malo morje in lahko bi napisal knjigo o tem. V športu je žal ali pa na srečo tako, da drugače ne gre. Moramo pa se zavedati, da ne moremo enako pristopati pri U11 in pri U17, tukaj je potrebno seveda upoštevati načelo postopnosti, temelji, na katerih gradimo, morajo biti dobro postavljeni, saj s tem damo otrokom nekaj, kar jih spremlja celo življenje, sebi pa prihranimo veliko živcev. 

Vse se začne in konča pri trenerju in ne pričakujte, da bodo otroci znali slediti vašim navodilom na tekmi, če nimajo spoštovanja do splošnih pravil že v osnovi ...

Čas vrtičkanja

Moj moj ...

Trenerji mlajših velikokrat pozabimo kaj je naše poslanstvo. Enostavno nas odnese v drug svet. V svet kjer postanemo vrtnarji. Kako to zgleda? Recimo, da je naš klub ena vrtnarska skupnost, kjer ima vsak trener svoj vrtiček. V vsakem vrtičku uspešno uspevajo rastline, ki jih posadimo, posejemo ali pač karkoli. Te rastline pa je potrebno iz leta v leto presajati v večje vrtove, k drugim vrtnarjem iz vaše vrtne skupnosti. Vse lepo in prav, dokler je vse normalno in na našem vrtu uspevajo normalne rastline, ki se normalno razvijajo. Mi obdelamo svoje, poberemo letino in predamo stvari v naslednji vrtiček.

Težave se pojavijo, ko dobimo boljšo sadiko, ki je superiorna, ki ne more uspevati v tako plitvi zemlji kot je v našem vrtičku. Sadiko, ki bi jo morali dati v večji vrtiček iste vrtne skupnosti. Ta sadika je super, ta je MOJA in enostavno jo nočemo spustiti. Velikokrat smo celo tako jezni na vrtnarja, ki nam jo je vzel, da bi se normalno razvijala ...

No pa da nehamo z vrtički, ker mi počasi zmanjkuje terminologije pa tudi mislim, da ne bi veliko rastlin preživelo, če bi vrtnaril ...

Kaj se dogaja?

Imamo igralca, ki je boljši, ki je ekstra, ki mora trenirati s starejšimi in mi ga ljubosumno ne spustimo. On je namreč naš (moj). Ko ga razumni ljudje, ki to vidijo, porinejo k starejšim, da se lažje razvija ob boljši konkurenci, smo užaljeni in rečemo ... Če ne trenira tukaj, tudi igral ne bo! In kaj se nato zgodi? Igralec dobro trenira, pri starejših sicer manj igra, tam pa ko bi moral "razturavat" in igrati po 30 min, ga ni.

Imamo igralca, ki je boljši, ki je ekstra, ki mora trenirati s starejšimi in boljšimi. Toda trener, ki ga je vzel, da tam trenira, mu ne dovoli igrati svoje kategorije. "On je šel čez ta most, tu ni povratka." Zgodba je podobna, kot zgoraj ...

Kdo pa v tej zgodbi potegne "ta kratko"? Otrok, zaradi katerega smo tu, da mu damo možnosti, da se razvije v pravega športnika in uspe, kot oseba in kot košarkar. Zakaj? Ker obdelujemo svoj vrtiček in se še znotraj naše vrtne skupnosti ne znamo zmeniti, kakšen je plan ...

Kaj šele, ko pride večji klub, ki lahko mojemu igralcu ponudi več, boljše pogoje za razvoj ... Takrat pa cela naša vrtna skupnost stopi skupaj, napne mišice in pokaže, da je pa ta igralec NAŠ in ker je v slogi moč, nam vsem skupaj velikokrat tudi uspe dopovedat staršem, babicam, dedkom, da je pri nas pa najboljše, pa še fino je, ker bo otrok doma, mi mu bomo pa dali najboljše pogoje, namesto 3x na teden bo lahko treniral 4x in dvakrat na mesec, ga bomo vzeli na člansko tekmo, kjer bo lahko nosil brisače v 4. SKL. Huh, za las je šlo, pa bi nekomu, ki nas je prerasel, celo dovolili, da bi uspel ... Vrtiček je spet popoln in vrtna skupnost bo ponovno dobila svoje priznanje za 45. mesto v državi.

Ukradli so nam fanta U11! Resno?!? Ukradli? Lastite si 11 letnika, kateremu pobirate vadnino, v njega ne vlagate nič in je šel nekam drugam, kjer so boljši pogoji? Klubi in trenerji si lastijo otroke, ki jim plačujejo vadnino. Mogoče bi pa obrnili pogled. Bi tak otrok zapustil klub, če bi imel dobre pogoje za delo, če bi se vanj resno vlagalo in z njim strokovno delalo? Verjetno ne, razen, če bi dobil "ekstra" ponudbo, ki pa bi zagotovo bila tudi ustrezno finančno podprta in bi klub dobil ustrezno nadomestilo.

Mogoče je čas, da začnemo razmišljati o tem, kar je naše poslanstvo, da otrokom zagotovimo najboljše možnosti za razvoj in ne, da so naša last. Stroka pred egom.

Tekmovanje, se začne v nedeljo …

V nedeljo je pred nami nova tekma, nov spopad za čast in slavo našega kluba. Vse je pripravljeno. Jaz verjamem v moje varovance, s starši sem tudi zmenjen za prevoz in seveda za bučno podporo s tribun. To je moja priložnost, da se pokažem, to je turnir resnice, če ga dobim, bom na koncu sezone neporažen. Vsi me bodo opazili, pričakujem klic iz Španije, Italije, ponudbe bodo začele deževati. Postal bom trener z veliko začetnico.

Odpravimo se na tekmo, nervoza že narašča, starši, s katerimi se vozim, že »palijo« svojega otroka. Danes imamo turnir v Spodnjem Dupleku.  Pomerili se bomo z vedno neugodnimi domačini, pride pa tudi ekipa Hajdine, ki bo za nas mala malica, zadnjič nam niso prišli niti čez polovico.

Stopim v dvorano in začutim to tekmovalno nervozo, moji varovanci se že preoblačijo in z mojo elegantno trenersko tablo stopim v garderobo. Pripravim taktiko, vidim, kako igralci kar požirajo moje besede, to je to. Gremo nabit te »piiiiip«.

Preden se tekma začne, pride do mene sodnik in me povpraša: »Ali boste tekmovali v poligonu?« Trener nasprotnikov se strinja, da ne. Jaz mu zabrusim nazaj: »Kakšen poligon? Si ti normalen, danes gremo na nož, ne pa poligon!« Pa sodnik meni nazaj: »Ej, a tu je bonus? S katero žogo se pa igra? Kolko minut traja četrtina?« No, na hitro mu razložim, saj to ni nič novega, sem že prejšnjo tekmo moral razlagati njegovemu kolegu. 

Tekma se začne. Imamo jih, igramo ostro, agresivno, ne morejo nič. Starši s tribune se derejo, kot nori: »Daj ga, pritisni ga, nič ti ne more …«, sodnik ne piska osebne nad mojim igralcem, vzamejo nam žogo, dajo nam prvi koš … znorim in ves rdeč v obraz povem sodniku: »Kaj si ti blesav, boš piskal …« Takoj za mano, slišim še urejeno gospo v petkah, ki je babica od Tineta: »Kaj si ti nor, a si videl, kako ga je vžgal, boš piskal, Tine nazaj ga daj!!!« Sodnik ves zmeden, vidi se mu, da je mlad, se obrne stran in dosodi dve žogi za nas. Noro, imamo jih, zmagali bomo Spodnji Duplek. To je to, neporaženi bomo. Na našem Facebooku, na naši spletni strani bo naša slika. Ponosen, res sem ponosen na moje 10 letnike. Presegli smo vse zadane cilje, predsednik kluba mi bo čestital. To moram objaviti na Facebooku, mi smo največje face! Uf to bojo padali »lajki«. Ne razumem pa mojih otrok, namesto, da bi skakali od veselja, me sprašujejo, če lahko zdaj pojejo svoj sendvič, če gredo lahko k mami pa očiju, pa če jim zavežem copate. Ah, ne razumejo oni, kako kul smo mi!

Resno?!?

To so 10-letniki in mlajši! Kaj, ko bi jim pustili otroštvo? Kaj, ko bi jim pustili, da se zabavajo v košarki? Kaj, ko tekma ne bi bila tekma ampak družabni dogodek, nagrada za pridno delo na treningih? Kaj, ko bi vzgojili starše, da se obnašajo kulturno? Kaj, ko bi bili pedagogi? Kaj, ko bi nas srečalo malo zdrave pameti.

Res je, da moramo zato iti preko svojega ega, ampak dolgoročno pa naredimo otrokom veliko uslugo.
Preberite si ta članek, mogoče se boste potem zamislili. Lepo je zmagovati, toda zmaga pri U11 še ne pomeni, da si zmagovalec.

Cona je zakon

Vsako leto poslušamo, kako cona ni dobra pri U15 in mlajših. Ne da ni dobra, celo prepovedana je. Pa se še vedno najdejo takšni, ki obtožujejo nasprotnika, da igra cono. Zmedejo svoje mulce, sodnika, starše in na koncu se cela dvorana dere "CONA CONA". Za komedijo je seveda poskrbljeno, Kar na enkrat postanejo babice specialistke za 2:3 cono in match-upe, dedki skrbijo za komunikacijo, tekma postane pravi cirkus, v katerem se marsikateri sodnik zgubi in se vpraša: "Kaj naj zdaj? Toti cono igrajo, bom še jaz totem treneru reko naj jo nehajo!" Seveda, da bo, tako bo to pika na i, tekma U15 postane mala zmešnjava brez repa in glave.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Trener A je obtožil trenerja Ž, da je igral cono in zato zmagal. Kakšne so pa dejanske možnosti?

a. Trener Ž je dejansko igral cono, 15 letnike v 2. SKL je naučil postavitev 2:3, 1:3:1, 3:2, komunikacijo, principe in posledično vse ostalo. Takšnemu trenerju je potrebno dati medaljo, saj resnično obvlada svoj posel in metodiko. Recimo raje, da v kolikor je igral res cono imamo to vedno možnost posneti (če že ne s kamero, pa z našim ultra pametnim telefonom, se opravičujem tistim, ki še vedno uporabljate manj pametne). Vsekakor je dobro, da kakšen od napadalcev, ki nima žoge tudi giba. Posnetek pošljemo, pristojni ga preučijo in nato ukrepajo dalje. Kolikokrat se to zgodi? Hmmm... približno 0x na sezono.

b. Trener Ž je svoje fante naučil osnovne principe pomoči, odskok proti žogi in fantje so ga upoštevali. Trener A pa ima enega dominantnega driblerja, ki igra 1:5, med tem pa ostali 4 soigralci stojijo in upajo na boljše čase. Seveda, da zadeva zgleda consko, če pa nihče ne giba??? Razen če bi trener Ž moral učiti svoje igralce, da so nalimani vsak na svojega in gledajo, kako dominantni dribler daje koše? Se vam ne zdi, da bi se s tem delali norca iz svoje ekipe?

Kaj, ko bi nehali s takšnimi bedarijami in raje naučili naše igralce gibat, posledično bi poskrbeli, da žoga kroži in še posledično, bi še tako dobra "cona" U15, imela težave. Veliko bi že naredili, če bi najboljšega prijatelja od driblerja naučili dati koš. Prav tako pa moramo sebe naučiti prenesti poraz in nasprotniku znati stisnit dlan in pogledat v oči, brez očitanja. Ni on kriv za naš "neuspeh". Krivi smo sami, ker otrok nismo pripravili na življenje na igrišču. Neuspeh ni poraz, neuspeh je to, da otroci stojijo, da otroci ne znajo dat koša, da se otroci ne znajdejo. To je neuspeh. Zmaga ali poraz pri U15? Spet bi radi bili boljši od sosednje vasi, uspeh se meri v temu, kaj otroci znajo in kakšni ljudje in košarkarji postajajo. Kakšne so njihove delovne navade, kakšne so njihove razvade. Uspeh se ne meri v zmagah. Sramoto si delamo s cirkusom CONE, ki ga ustvarjamo in zavajamo vse okoli sebe, da skrivamo svojo nepripravljenost.

Konec koncev pa, cona nebi bila toliko škodljiva, če ne bi zato zgubljali dragocenega časa, ki ga potrebujemo za druge stvari, kot je recimo levi dvokorak, met itd..., Cona bi vse tiste dominante drvarje, ki trpajo 30 točk z desnim prodorom pri U15 in se nato pri U17 izgubijo, da začnejo razmišljati in igrati.

Pa lepe praznike vsem, naj bo 2017 čim manj consko obarvano!