četrtek, 26. oktober 2017

Red, delo in disciplina

Po dolgem času sem spet z vami, vmes smo postali evropski prvaki, imeli smo neverjetna soočenja predsedniških kandidatov, ki so bila žalitev tako za njih, kot za ljudi ... zgodilo se je malo morje stvari, vendar bi tokrat rad povedal nekaj besed o nečemu, kar je v športu stalnica, ki pa na žalost pri mlajših trenerjih in tudi nekaterih starejših umira ... 

"Red, delo in disciplina." Zelo stara besedna zveza, ki pa je še vedno eden od glavnih ključev do uspeha v vsakem športu. Trenerji jo zelo radi uporabljamo, še raje pa se je sami nato ne držimo. Zakaj? Ker nimamo sami tega v sebi, ker se morda ustrašimo, da ne bo šlo, ker začnemo s kompromisi, ker na nas vplivajo tisti "od zgoraj". 

O tem, kako je delavnost in samo delo trenerja in njegovih varovancev izrednega pomena, ne bom niti izgubljal besed. Vendar, da do tega pride, mora vladati tako medsebojno spoštovanje, kot tudi jasno postavljena pravila, skupni cilji in jasna komunikacija. 


Red in disciplina sta tesno povezana. Pravila morajo biti jasna, postavi se jih na začetku in veljati morajo za vse. Vsak mora seveda ta pravila prilagoditi svojemu okolju, vendar neke osnove so splošne. Trener pa mora biti zgled svojim varovancem. S tem, da sam pravila upošteva  in da skrbi, da se jih tudi varovanci ustrezno držijo. Pravila, ki jih postavimo, je dobro imeti najprej potrjena tudi s strani klubskega vodstva, saj se tako izognemo morebitni ne-podpori. Predstaviti jih moramo staršem in varovancem. To je lažji del, sledi uveljavljanje. V tej fazi lahko naletite na nemalo negodovanj in celo konfliktov, vendar, če ste enaki do vseh in se pravil jasno držite, je to le vmesni korak do faze, ko so pravila pač splošno sprejeta in lahko normalno funkcionirate na višjem nivoju, kot bi sicer. Primer pravil, ki sem jih pred leti imel v enem izmed klubov. 

Dotaknil se bom nekaterih stvari, ki meni osebno gredo izredno na živce in ki jih kar dosti igralcev nima privzgojenih. 


Točnost je zagotovo prva izmed njih. Se vam kdaj zgodi, da igralci zamudijo pač, sekundo, dve, minuto, pet minut, deset? Po možnosti, nato še, kot da se ni nič zgodilo, začnejo trenirati? Kje je tu spoštovanje do trenerja, do soigralcev in do treninga? Razumem, da živimo v času, ko se pač kdaj pa kdaj zgodi, da končaš v kašnem zastoju, da se zgodi prometna nesreča ali pač, da si enkrat izjemoma pozen. Ali ni veliko bolj spoštljivo, da se trenerju javi, da bo zamudil, da ta nato pred ekipo pove: "Janez pride čez par minut bilo je to pa to ... ", kot pa, da se trener sprašuje: "Kje je Janez?" ali pa, da igralci vprašajo: "Trener, kje je Janez?", trenerjev odgovor pa: "buuu, ne bi vedel." In seveda, tudi če pride sekundo prepozno, je to zamuda! Enako pa velja tudi za trenerja, zamujanje enostavno ni dopustno in ko se enkrat in edinkrat zgodi, mora trener poskrbeti, da so o tem igralci obveščeni oz. da je tam nekdo namesto njega, kajti on je odgovoren za vse, kar se zgodi v dvorani in nihče drug! 


O pravilih, ki se tičejo varnosti v samem vadbenem procesu, ne bom niti govoril, kajti slednja so nemalokrat odločilna, da ne prihaja do poškodb. Seveda vseh ne moremo zapisati, pa tudi v končni fazi ni smiselno. Moramo jih privzgojiti in jih ponavljati, dokler ne postanejo iz slabe dobra navada. Na primer: delamo neko vajo, kjer igralci polagajo na en koš, igralec zaključi, ne pobere žoge pravočasno, naslednji že izvaja vajo in "naskoči" tega pred seboj ter se poškoduje. Zagotovo ste videli že podoben scenarij. 

Naslednja stvar, ki je neke vrste zelo slaba in grda navada ponavadi "zvezdnikov" v naši ekipi. Naredijo napako v napadu in se nato vrnejo počasi ali pa se ne vrnejo v obrambo. To je stvar, ki se mi zdi še posebej zelo moteča. Napako v napadu lahko naredi vsak in je del košarke, vse ostalo pa je nedopustno in neodgovorno. S tem namreč povečajo možnost nasprotnika, da na nasprotni strani doseže lahek koš in tako posledično ubijajo moralo ekipe. Takšno vedenje poskušamo seveda najprej reševati s tem, da v takšni situaciji takoj ustavimo igro in ekipi razložimo, kaj to pomeni in ekipo tudi navajamo, da so napake del igre in da je zmanjševanje števila le-teh del napredka v trenažnem procesu, vendar napako v napadu lahko vedno popravimo z dobro obrambo, kar pa, če se ne vrnemo in jo odigramo, zagotovo ni. Zelo pomembno je poudarjanje takih stvari pred celo ekipo, prav tako pa tudi individualni pogovori, seveda obstajajo tudi drugi prijemi, vendar ... 

Takšnih stvari je še malo morje in lahko bi napisal knjigo o tem. V športu je žal ali pa na srečo tako, da drugače ne gre. Moramo pa se zavedati, da ne moremo enako pristopati pri U11 in pri U17, tukaj je potrebno seveda upoštevati načelo postopnosti, temelji, na katerih gradimo, morajo biti dobro postavljeni, saj s tem damo otrokom nekaj, kar jih spremlja celo življenje, sebi pa prihranimo veliko živcev. 


Vse se začne in konča pri trenerju in ne pričakujte, da bodo otroci znali slediti vašim navodilom na tekmi, če nimajo spoštovanja do splošnih pravil že v osnovi ...

Ni komentarjev:

Objava komentarja