Red, delo in disciplina

Po dolgem času sem spet z vami, vmes smo postali evropski prvaki, imeli smo neverjetna soočenja predsedniških kandidatov, ki so bila žalitev tako za njih, kot za ljudi ... zgodilo se je malo morje stvari, vendar bi tokrat rad povedal nekaj besed o nečemu, kar je v športu stalnica, ki pa na žalost pri mlajših trenerjih in tudi nekaterih starejših umira ... 

"Red, delo in disciplina." Zelo stara besedna zveza, ki pa je še vedno eden od glavnih ključev do uspeha v vsakem športu. Trenerji jo zelo radi uporabljamo, še raje pa se je sami nato ne držimo. Zakaj? Ker nimamo sami tega v sebi, ker se morda ustrašimo, da ne bo šlo, ker začnemo s kompromisi, ker na nas vplivajo tisti "od zgoraj". 

O tem, kako je delavnost in samo delo trenerja in njegovih varovancev izrednega pomena, ne bom niti izgubljal besed. Vendar, da do tega pride, mora vladati tako medsebojno spoštovanje, kot tudi jasno postavljena pravila, skupni cilji in jasna komunikacija. 

Red in disciplina sta tesno povezana. Pravila morajo biti jasna, postavi se jih na začetku in veljati morajo za vse. Vsak mora seveda ta pravila prilagoditi svojemu okolju, vendar neke osnove so splošne. Trener pa mora biti zgled svojim varovancem. S tem, da sam pravila upošteva  in da skrbi, da se jih tudi varovanci ustrezno držijo. Pravila, ki jih postavimo, je dobro imeti najprej potrjena tudi s strani klubskega vodstva, saj se tako izognemo morebitni ne-podpori. Predstaviti jih moramo staršem in varovancem. To je lažji del, sledi uveljavljanje. V tej fazi lahko naletite na nemalo negodovanj in celo konfliktov, vendar, če ste enaki do vseh in se pravil jasno držite, je to le vmesni korak do faze, ko so pravila pač splošno sprejeta in lahko normalno funkcionirate na višjem nivoju, kot bi sicer. Primer pravil, ki sem jih pred leti imel v enem izmed klubov. 

Dotaknil se bom nekaterih stvari, ki meni osebno gredo izredno na živce in ki jih kar dosti igralcev nima privzgojenih. 

Točnost je zagotovo prva izmed njih. Se vam kdaj zgodi, da igralci zamudijo pač, sekundo, dve, minuto, pet minut, deset? Po možnosti, nato še, kot da se ni nič zgodilo, začnejo trenirati? Kje je tu spoštovanje do trenerja, do soigralcev in do treninga? Razumem, da živimo v času, ko se pač kdaj pa kdaj zgodi, da končaš v kašnem zastoju, da se zgodi prometna nesreča ali pač, da si enkrat izjemoma pozen. Ali ni veliko bolj spoštljivo, da se trenerju javi, da bo zamudil, da ta nato pred ekipo pove: "Janez pride čez par minut bilo je to pa to ... ", kot pa, da se trener sprašuje: "Kje je Janez?" ali pa, da igralci vprašajo: "Trener, kje je Janez?", trenerjev odgovor pa: "buuu, ne bi vedel." In seveda, tudi če pride sekundo prepozno, je to zamuda! Enako pa velja tudi za trenerja, zamujanje enostavno ni dopustno in ko se enkrat in edinkrat zgodi, mora trener poskrbeti, da so o tem igralci obveščeni oz. da je tam nekdo namesto njega, kajti on je odgovoren za vse, kar se zgodi v dvorani in nihče drug! 

O pravilih, ki se tičejo varnosti v samem vadbenem procesu, ne bom niti govoril, kajti slednja so nemalokrat odločilna, da ne prihaja do poškodb. Seveda vseh ne moremo zapisati, pa tudi v končni fazi ni smiselno. Moramo jih privzgojiti in jih ponavljati, dokler ne postanejo iz slabe dobra navada. Na primer: delamo neko vajo, kjer igralci polagajo na en koš, igralec zaključi, ne pobere žoge pravočasno, naslednji že izvaja vajo in "naskoči" tega pred seboj ter se poškoduje. Zagotovo ste videli že podoben scenarij. 

Naslednja stvar, ki je neke vrste zelo slaba in grda navada ponavadi "zvezdnikov" v naši ekipi. Naredijo napako v napadu in se nato vrnejo počasi ali pa se ne vrnejo v obrambo. To je stvar, ki se mi zdi še posebej zelo moteča. Napako v napadu lahko naredi vsak in je del košarke, vse ostalo pa je nedopustno in neodgovorno. S tem namreč povečajo možnost nasprotnika, da na nasprotni strani doseže lahek koš in tako posledično ubijajo moralo ekipe. Takšno vedenje poskušamo seveda najprej reševati s tem, da v takšni situaciji takoj ustavimo igro in ekipi razložimo, kaj to pomeni in ekipo tudi navajamo, da so napake del igre in da je zmanjševanje števila le-teh del napredka v trenažnem procesu, vendar napako v napadu lahko vedno popravimo z dobro obrambo, kar pa, če se ne vrnemo in jo odigramo, zagotovo ni. Zelo pomembno je poudarjanje takih stvari pred celo ekipo, prav tako pa tudi individualni pogovori, seveda obstajajo tudi drugi prijemi, vendar ... 

Takšnih stvari je še malo morje in lahko bi napisal knjigo o tem. V športu je žal ali pa na srečo tako, da drugače ne gre. Moramo pa se zavedati, da ne moremo enako pristopati pri U11 in pri U17, tukaj je potrebno seveda upoštevati načelo postopnosti, temelji, na katerih gradimo, morajo biti dobro postavljeni, saj s tem damo otrokom nekaj, kar jih spremlja celo življenje, sebi pa prihranimo veliko živcev. 

Vse se začne in konča pri trenerju in ne pričakujte, da bodo otroci znali slediti vašim navodilom na tekmi, če nimajo spoštovanja do splošnih pravil že v osnovi ...

Čas vrtičkanja

Moj moj ...

Trenerji mlajših velikokrat pozabimo kaj je naše poslanstvo. Enostavno nas odnese v drug svet. V svet kjer postanemo vrtnarji. Kako to zgleda? Recimo, da je naš klub ena vrtnarska skupnost, kjer ima vsak trener svoj vrtiček. V vsakem vrtičku uspešno uspevajo rastline, ki jih posadimo, posejemo ali pač karkoli. Te rastline pa je potrebno iz leta v leto presajati v večje vrtove, k drugim vrtnarjem iz vaše vrtne skupnosti. Vse lepo in prav, dokler je vse normalno in na našem vrtu uspevajo normalne rastline, ki se normalno razvijajo. Mi obdelamo svoje, poberemo letino in predamo stvari v naslednji vrtiček.

Težave se pojavijo, ko dobimo boljšo sadiko, ki je superiorna, ki ne more uspevati v tako plitvi zemlji kot je v našem vrtičku. Sadiko, ki bi jo morali dati v večji vrtiček iste vrtne skupnosti. Ta sadika je super, ta je MOJA in enostavno jo nočemo spustiti. Velikokrat smo celo tako jezni na vrtnarja, ki nam jo je vzel, da bi se normalno razvijala ...

No pa da nehamo z vrtički, ker mi počasi zmanjkuje terminologije pa tudi mislim, da ne bi veliko rastlin preživelo, če bi vrtnaril ...

Kaj se dogaja?

Imamo igralca, ki je boljši, ki je ekstra, ki mora trenirati s starejšimi in mi ga ljubosumno ne spustimo. On je namreč naš (moj). Ko ga razumni ljudje, ki to vidijo, porinejo k starejšim, da se lažje razvija ob boljši konkurenci, smo užaljeni in rečemo ... Če ne trenira tukaj, tudi igral ne bo! In kaj se nato zgodi? Igralec dobro trenira, pri starejših sicer manj igra, tam pa ko bi moral "razturavat" in igrati po 30 min, ga ni.

Imamo igralca, ki je boljši, ki je ekstra, ki mora trenirati s starejšimi in boljšimi. Toda trener, ki ga je vzel, da tam trenira, mu ne dovoli igrati svoje kategorije. "On je šel čez ta most, tu ni povratka." Zgodba je podobna, kot zgoraj ...

Kdo pa v tej zgodbi potegne "ta kratko"? Otrok, zaradi katerega smo tu, da mu damo možnosti, da se razvije v pravega športnika in uspe, kot oseba in kot košarkar. Zakaj? Ker obdelujemo svoj vrtiček in se še znotraj naše vrtne skupnosti ne znamo zmeniti, kakšen je plan ...

Kaj šele, ko pride večji klub, ki lahko mojemu igralcu ponudi več, boljše pogoje za razvoj ... Takrat pa cela naša vrtna skupnost stopi skupaj, napne mišice in pokaže, da je pa ta igralec NAŠ in ker je v slogi moč, nam vsem skupaj velikokrat tudi uspe dopovedat staršem, babicam, dedkom, da je pri nas pa najboljše, pa še fino je, ker bo otrok doma, mi mu bomo pa dali najboljše pogoje, namesto 3x na teden bo lahko treniral 4x in dvakrat na mesec, ga bomo vzeli na člansko tekmo, kjer bo lahko nosil brisače v 4. SKL. Huh, za las je šlo, pa bi nekomu, ki nas je prerasel, celo dovolili, da bi uspel ... Vrtiček je spet popoln in vrtna skupnost bo ponovno dobila svoje priznanje za 45. mesto v državi.

Ukradli so nam fanta U11! Resno?!? Ukradli? Lastite si 11 letnika, kateremu pobirate vadnino, v njega ne vlagate nič in je šel nekam drugam, kjer so boljši pogoji? Klubi in trenerji si lastijo otroke, ki jim plačujejo vadnino. Mogoče bi pa obrnili pogled. Bi tak otrok zapustil klub, če bi imel dobre pogoje za delo, če bi se vanj resno vlagalo in z njim strokovno delalo? Verjetno ne, razen, če bi dobil "ekstra" ponudbo, ki pa bi zagotovo bila tudi ustrezno finančno podprta in bi klub dobil ustrezno nadomestilo.

Mogoče je čas, da začnemo razmišljati o tem, kar je naše poslanstvo, da otrokom zagotovimo najboljše možnosti za razvoj in ne, da so naša last. Stroka pred egom.

Tekmovanje, se začne v nedeljo …

V nedeljo je pred nami nova tekma, nov spopad za čast in slavo našega kluba. Vse je pripravljeno. Jaz verjamem v moje varovance, s starši sem tudi zmenjen za prevoz in seveda za bučno podporo s tribun. To je moja priložnost, da se pokažem, to je turnir resnice, če ga dobim, bom na koncu sezone neporažen. Vsi me bodo opazili, pričakujem klic iz Španije, Italije, ponudbe bodo začele deževati. Postal bom trener z veliko začetnico.

Odpravimo se na tekmo, nervoza že narašča, starši, s katerimi se vozim, že »palijo« svojega otroka. Danes imamo turnir v Spodnjem Dupleku.  Pomerili se bomo z vedno neugodnimi domačini, pride pa tudi ekipa Hajdine, ki bo za nas mala malica, zadnjič nam niso prišli niti čez polovico.

Stopim v dvorano in začutim to tekmovalno nervozo, moji varovanci se že preoblačijo in z mojo elegantno trenersko tablo stopim v garderobo. Pripravim taktiko, vidim, kako igralci kar požirajo moje besede, to je to. Gremo nabit te »piiiiip«.

Preden se tekma začne, pride do mene sodnik in me povpraša: »Ali boste tekmovali v poligonu?« Trener nasprotnikov se strinja, da ne. Jaz mu zabrusim nazaj: »Kakšen poligon? Si ti normalen, danes gremo na nož, ne pa poligon!« Pa sodnik meni nazaj: »Ej, a tu je bonus? S katero žogo se pa igra? Kolko minut traja četrtina?« No, na hitro mu razložim, saj to ni nič novega, sem že prejšnjo tekmo moral razlagati njegovemu kolegu. 

Tekma se začne. Imamo jih, igramo ostro, agresivno, ne morejo nič. Starši s tribune se derejo, kot nori: »Daj ga, pritisni ga, nič ti ne more …«, sodnik ne piska osebne nad mojim igralcem, vzamejo nam žogo, dajo nam prvi koš … znorim in ves rdeč v obraz povem sodniku: »Kaj si ti blesav, boš piskal …« Takoj za mano, slišim še urejeno gospo v petkah, ki je babica od Tineta: »Kaj si ti nor, a si videl, kako ga je vžgal, boš piskal, Tine nazaj ga daj!!!« Sodnik ves zmeden, vidi se mu, da je mlad, se obrne stran in dosodi dve žogi za nas. Noro, imamo jih, zmagali bomo Spodnji Duplek. To je to, neporaženi bomo. Na našem Facebooku, na naši spletni strani bo naša slika. Ponosen, res sem ponosen na moje 10 letnike. Presegli smo vse zadane cilje, predsednik kluba mi bo čestital. To moram objaviti na Facebooku, mi smo največje face! Uf to bojo padali »lajki«. Ne razumem pa mojih otrok, namesto, da bi skakali od veselja, me sprašujejo, če lahko zdaj pojejo svoj sendvič, če gredo lahko k mami pa očiju, pa če jim zavežem copate. Ah, ne razumejo oni, kako kul smo mi!

Resno?!?

To so 10-letniki in mlajši! Kaj, ko bi jim pustili otroštvo? Kaj, ko bi jim pustili, da se zabavajo v košarki? Kaj, ko tekma ne bi bila tekma ampak družabni dogodek, nagrada za pridno delo na treningih? Kaj, ko bi vzgojili starše, da se obnašajo kulturno? Kaj, ko bi bili pedagogi? Kaj, ko bi nas srečalo malo zdrave pameti.

Res je, da moramo zato iti preko svojega ega, ampak dolgoročno pa naredimo otrokom veliko uslugo.
Preberite si ta članek, mogoče se boste potem zamislili. Lepo je zmagovati, toda zmaga pri U11 še ne pomeni, da si zmagovalec.